AVTORSKA ESEJA NAGRAJENIH PREDLOGOV ZA VURNIKOVO ŠTUDENTSKO NAGRADO ZA LETO 2022
Prostorski kompromisi v korist družbi in okolju
Urška Didovič
prejemnica Vurnikovega študentskega priznanja za leto 2022
študentka krajinske arhitekture Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani
Ljudje smo družabna bitja, ki so se s tem namenom priseljevala skupaj in tvorila prve civilizacije že več tisoč let pred našim štetjem. Prve civilizacije tistega časa že poznajo mestno življenje, gradijo zgradbe, častijo določena območja, drevesa, obeležja in zgradbe znotraj mesta in odkrivajo napredne tehnologije, kot je namakalni sistem, da si kljub nepopolnim prostorskim pogojem izboljšajo kakovost življenja. Človekov način življenja in odnos do narave se odraža v prostoru še danes.
Rast števila prebivalstva in priseljevanja v mesta nas je pripeljala do lokalno specifičnih situacij v mestih. Na račun rasti mesta sklepamo prostorske kompromise. Vpliv novih dejavnosti in novogradenj na lokalne prebivalce ali redne uporabnike prostora in trenutne koristi, ki jih prostor, ki ga želijo nadomestiti, zagotavlja, je tema, ki se je dotakne premalo odločevalcev. To je za prebivalce nadvse pomembna tema, nujna razprave, saj kraj ali sosesko, v kateri živimo in smo vsakodnevno prisotni, vzamemo za svojo in se nas spremembe najbolj dotaknejo in vplivajo na osebno zadovoljstvo ter percepcijo bivalnega okolja. Arhitekti, urbanisti in krajinski arhitekti vztrajno poudarjamo, da je prostor omejena dobrina. Ta računica se mnogim zdi povsem enostavna, a ne gre za enostavna nadomestila med seboj enakovrednih prostorskih členov. Degradiran ali že pozidan prostor nikakor ne more biti obravnavan z enako vrednostjo kot zelena površina z gosto podrastjo in odraslimi drevesi, morebiti tudi s stalno pristotnimi rokami, ki jih vzdržujejo in čistijo. Med najbolj delikatnimi so tako zelene povšine, a se tudi vrednost teh med sabo močno razlikuje. Poznavanje in prepoznanje teh vrednosti v mestnem prostoru za zmago v kompromisih proti neustrezno načrtovanim gradnjam na slovenskih tleh ni dovolj. Zaradi majhnosti naših naselij, ki se jih težko opredeli kot mesta, ugodnih geografskih razmer in klime ter bližine do robnih zelenih površin v neposredni hodni bližini nas veliko laikov, s katerimi se mladi strokovnjaki na začetku poti srečujemo, prepričuje, da jih pač v mestih res ne potrebujemo. Diskurz je mnogokrat podprt z mnenji, da smo premajhni, saj nismo Dunaj in zato očitno ne rabimo kakovostnih zelenih mestnih površin, po katerih globoko hrepeni marsikateri prebivalec, ki lastne zemlje nima v lasti. Kakovostna stanovanjska krajina zanje predstavlja tlakovan dovoz z avtomobilom tik do vhoda, četudi na ta račun izgubimo nekaj odraslih dreves. Ta računica je zanje opravičljiva, saj je drevo po njihovem mnenju nadomesljivo, njihov čas pa ne. Način življenja današnje družbe je zato skrb vzbujajoč in je pretresljiv odgovor na politične razmere v državi.
Kot že rečeno, je prostor odraz družbe, načina življenja družbe in kaže človekov odnos do narave. Odgovor, zakaj zelenim površinam ne moremo nadeti pomembnejše vrednosti, je strašljiv ravno zato, ker je kompleksen in v veliki večini odvisen od svetovnega vladarja – denarja, kapital pa danes še ni spoznal, da so drevesa in zelene površine kvaliteta v prostoru. Koristi zelenih površin niso oprijemljive, zato je tudi dialog z odločevalci, ki niso iz stroke, težak. Pa vendar, strokovnjaki s celega sveta, z manjših naselij, majhnih, srednje velikih in velemest poročajo o raziskavah in prepričljivih rezultatih, da so zelene površine ključno tkivo mesta. Estetski vidik, s katerim se mnogokrat radi pohvalijo načrtovalci, pa je le ena od funkcij, ki jih zelene površine zagotavljajo, opravljajo namreč številnejše pomembnejše funkcije, ki na nas vplivajo posredno. Blažijo vplive toplotnih otokov in zagotavljajo hladilne učinke ter toplotno ugodje prebivalcem, iz zraka črpajo emisije, čistijo zrak, dušijo hrup, zadržujejo vlago v tleh in obvladujejo ekstremne padavine, krepijo biodiverziteto v mestih in so izjemnega pomena za javno zdravje.
Nekatere države po svetu se s problemom intenzivno že soočajo, s prepoznavanjem dreves kot dragocenega premoženja in ustanavljanjem raznih odborov za zelene površine. Njihovo poslanstvo je zagotavljati, ohranjati in zagovarjati večplasten pomen različnih vrst zelenih površin, od parkov, rekreacijskih povšin, vrtičkov, obcestne vegetacije, stanovanjske krajine, mestnih gozdov, mestnih dreves, obvodne vegetacije, žepnih parkov ter ostalih, v korist vsem ljudem, skupnostim in okolju. Evropska mesta na ta račun, predvsem po prepoznani višji vrednosti bližine teh površin v času pandemije, s sodelovanjem in upoštevanjem stroke že pristopajo k reševanju problema skozi pripravo strateških načrtov in konkretnih predlogov ukrepov za prilagajanje mesta na podnebne spremembe in okrevanja mest po pandemiji, kjer v središče postavljajo kakovostne zelene površine. V tem času je avstralska umetnica Gretta Louw v bavarski prestolnici na javne oglasne panoje izobesila nabor trditev, med katerimi je posebno sporočilno vrednost vzbudil slednji: »The less private space you have, the more public space you need« (prevod: Manj kot imate zasebnega prostora, več javnega prostora potrebujete).
Mesto prihodnosti v precej utopičnem smislu vidim torej kot mesto, ki uspešno žonglira med razmerji grajenega in zelenega, javnega in zasebnega, kjer se brani javni interes na področju razvoja in varstva okolja, ki je mesto kratkih obvladljivih razdalj in kjer zelene prvine, v harmoniji z ustrezno umeščenimi dejavnostimi v prostor, spodbujajo aktivno mobilnost ter zagotavljajo zdravo, prijazno in odporno življenje v izrednem času za nas in prihajajoče generacije. Mesta se skozi zgodovino in še danes ves čas spreminjajo, na odločevalcih pa sloni smer odločitve, v katero želimo iti.
In memoriam: Rakušev mlin
Kako krhka je dediščina in kaj se lahko iz pogorišča naučimo; o njej in o nas samih
Rožle Toš
prejemnik Vurnikovega študentskega priznanja za leto 2022
študent Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani
Šestega oktobra 2014, dobre pol ure čez poldne, je jesensko sonce nad Celjem zakril gost oblak črnega dima. Njegov izvor – požar Rakuševega mlina, zapuščenega spomenika lokalnega pomena in enega najlepših primerkov predvojne industrijske dediščine na Savinjskem. Več kot pet tisoč kvadratnih metrov veliko poslopje je gorelo le nekaj ur, a z njegovo pogasitvijo ni prišla odrešitev – delno pogorelega in statično načetega so še do konca leta zravnali s tlemi in z njim več kot stoletju celjske zgodovine naredili klavrn konec.
Žalostna zgodba, ob kateri premnogi celjski ljubitelji arhitekture še vedno potočimo solzo, a obenem zgodba, ki lahko morda pomembno vlogo v ohranjanju arhitekturne dediščine pri nas in v širšem prostoru.
Ni skrivnost, da je stavbna dediščina pogosto ogrožena, a kot družba smo se morbidno navadili na to, da umira v tišini. Zapuščene, pozabljene in zanemarjene stavbe po celotni državi postopoma propadajo v sencah, dokler nekoč sploh več ne ugledajo luči dneva. Požar Rakuševega mlina predstavlja ključen moment v zgodovini ohranjanja stavbne zapuščine pri nas, ker ni izginil v temi, temveč v soju ognja, vsem na očeh, upirajoč se zatonu v pozabo, kot budistični menih v plamenih protesta. Alarmi v glavah so se v trenutku prižgali: dediščina izginja, ne iz dneva v dan, temveč iz sekunde v sekundo.
Preden pa kaj več povemo o koncu tega objekta, je smiselno najprej vsaj nekaj povedati o njegovem začetku. Rakušev mlin je bil zgrajen leta 1903 in je bil prvi parni mlin v Celju, ki je v tem času prehajalo iz zaspanega provincialnega avstro-ogrskega kopališkega mesteca v industrijsko središče regije. Stavba s petimi, v rdečo opeko odetimi etažami in rumenimi oboki nad vrstami oken je stala med glavno mestno vpadnico s severa in železniškimi tiri, prav zaradi dobre povezanosti in lahkega dostopa za dostavo žita pa se je izkazala za izredno dobičkonosno. Leta 1913 je bil mlin prodan družini Rakuš, ki je z njim upravljala vse do druge svetovne vojne, ko je objekt prenehal z delovanjem, po vojni pa so ga nacionalizirali. Po tem stavba nikoli ni bila več uporabljena in je začela svoj počasen spust proti uničenju.
Čudežno (in nemalo ironično) je zapuščeni mlin brez vsakršnih sprememb ali posegov preživel celotno drugo polovico stoletja, kljub temu da ni bil pod nikakršno spomeniško ali kulturno-varstveno zaščito. Ko je bil objekt v letu 2002 naposled razglašen za spomenik lokalnega pomena, je bil nedvomno cilj pristojnih, da se objekt s tem zavaruje, a so dosegli v bistvu ravno nasprotno; čeprav je lastnica (Mestna občina Celje) za stavbo imela velike načrte v obliki stanovanjsko-poslovnega objekta, se ti načrti – predvsem zaradi ovir spomeniškega varstva – nikoli niso realizirali. Objekt so poskušali tudi večkrat prodati, a se kupca, nedvomno iz istih razlogov, ni našlo.
Zaščita, ki jo spomeniško varstvo nudi arhitekturnim spomenikom, je nujna, to je gotovo, toda ali ne bi mogli zagovarjati tudi trditve, da v določenih primerih tudi posredno prispeva k njihovemu propadu? Opustitev vseh oblik zaščite seveda ne bi pripomogla k ohranjanju zavarovanih prostorov – ravno nasprotno, a vseeno je tehtno razmisliti o realnih posledicah, ki jih imajo kulturno-varstveni ukrepi na sam razlog za njihov obstoj – dediščino samo.
Režim varstva arhitekturnih spomenikov ima v različnih krogih ljudi povsem različne konotacije. Strokovnjaki s področja varstva dediščine in oblikovalci prostora nasploh imamo razumljivo pozitiven pogled nanj; dediščino je navsezadnje vredno in nujno zaščititi, režim pa zagotavlja, da se vanjo brez dvignjenega palca odobritve strokovnjaka, ki mu je varovanje objekta najvišja vrednota, ne more poseči. Povsem obraten pogled imajo tisti, ki bi v omenjene objekte radi posegali, jih uporabljali in jim konec koncev dali novo življenje. Spomeniško varstvo zanje predstavlja le oviro, birokratsko prepreko, ki jo je potrebno preskočiti za dosego zastavljenih ciljev. To je seveda povsem napačen pogled, a od laične publike pač ne moremo pričakovati popolnega razumevanja politike ohranjanja arhitekturne dediščine, ki se ne skriva le v starodavnih templjih in palačah, temveč mnogo pogosteje v vsakodnevnih domačijah, cerkvah in tudi industrijskih poslopjih. Če želimo uspešneje ohranjati naš prostor, moramo že vnaprej predvideti vse dejavnike, ki mu grozijo: zob časa, podnebne spremembe in navsezadnje – neizobraženost javnosti.
To je seveda zelo lahko reči, dokler nismo sami tisti, ki morebitno obnovo financiramo. Denar je sveta vladar in prepogost odločevalec v dilemah prenavljanja arhitekture, kot se je izkazalo tudi pri Rakuševem mlinu. Njegova prenova bi, zaradi dodatnih zahtev spomeniškega varstva, namreč stala odločno več kot sicer, kar je bil gotovo razlog, da se noben načrt prenove ali prodaje ni materializiral. Ignoranca javnosti je torej resen problem, a enako škodljiva je ignoranca tistih, ki varujejo dediščino in si laične investitorje prepogosto predstavljajo kot karikature, nevedne, brezbrižne in pohlepne, čeprav temu seveda ni tako. Dialog, kar obnova in revitalizacija arhitekture nedvomno je, je nemogoč, če obe strani nista pripravljeni razumeti pogledov ena druge.
Tak dialog je mogoč le, če se strani poskuša že v osnovi zbližati. Nujno je, da se splošno javnost izobrazi o pomembnosti arhitekturne dediščine, predvsem mnogokrat spregledane anonimne dediščine, ki je ključen gradnik našega javnega prostora. To bi izboljšalo tako dialog investitorjev z institucijami za varovanje kulturne dediščine kot tudi obvarovalo nezaščiteno dediščino, ki jo je precej več kot zavarovane, saj bi jo širša javnost spoštovala že samo po sebi. In kaj storiti z drugo stranjo, s spomeniškovarstveno stroko? Definitivno se je potrebno pogovoriti o smiselnosti nekaterih varstvenih ukrepov, a seveda ne za vse stavbe. Nikakor ne smemo dovoliti, da pade standard varovanja nepremične kulturne dediščine, četudi se s tem spodbudi investicije v objekte. Na tem mestu imam v mislih predvsem smiselnost strogega varstva tistih kritično ogroženih objektov, za katere je investicija in z njo poseg oziroma prenova še edina možnost za preživetje. Plečnikov stadion za Bežigradom, na primer, ni kritično ogrožen in se zato vanj ne bi smelo dopustiti posegati za vsako ceno, medtem ko je čas morda načel grad Branek v Branoslavcih do te mere, da je zanj edina rešitev za ohranitev poseg, četudi se zanj sprostijo nekatere omejitve, ki pritičejo spomeniku.
Če bi se takšni ukrepi sprejeli že pred osmimi leti, bi s tem pred ognjenim koncem rešili Rakušev mlin? Morda, zagotovo ne bomo vedeli nikoli, kot tudi ne vemo, kaj točno je požar povzročilo. Sklepa se, da je zagorelo improvizirano kurišče edinih uporabnikov stavbe, brezdomcev, narkomanov in vandalov, ki so manjše požare povzročili že večkrat poprej, a konkretnih dokazov za to nikoli ni bilo. Če vprašate nekatere, vam bodo malo za šalo, a malo zares povedali, da je požar v mlinu gotovo podtaknil kar celjski župan sam, ki se je želel tako osvoboditi okov Zavoda za varstvo kulturne dediščine in po hitrem postopku tako pozidati na novo spraznjeno parcelo (čeprav požgana parcela, ki sedaj že leta ždi prazna, to celotno teorijo zarote postavlja pod velik vprašaj).
Kaj nam ta humorna razlaga pove o nas samih? Prvič to, da imamo bore malo zaupanja v naše izvoljene predstavnike, drugič pa to, da se želimo oprati kolektivne krivde za propad Rakuševega mlina in industrijske ter preostale dediščine nasploh. Mnogo lažje je prebaviti dejstvo, da smo pomemben objekt izgubili zaradi zlobnih ljudi, ki za zaprtimi vrati kujejo zle načrte, požigajo arhitekturno zapuščino in štejejo svoj dobiček, ne pa zaradi brezbrižnosti in apatije nas samih. Čeprav je bilo zadnje dejanje konca Rakuševega mlina izrazito neregularno, je bil njegov propad do te točke povsem tipičen; Rakušev mlin je zagorel (načrtno ali po nesreči), ker je bil zapuščen, pozabljen in zapostavljen. Za to nosimo kolektivno breme prav vsi, ki smo mimo tega krasnega opečnatega poslopja dan za dnem hodili, mar zanj pa nam je postalo šele, ko so ga zajeli plameni.
Za Rakušev mlin je sedaj prepozno, zanj je bilo prepozno že tistega usodnega oktobrskega popoldneva pred osmimi leti. Ni pa prepozno za mnoge druge elemente stavbne dediščine. Alarmi ne smejo zazvoniti, ko stavba zagori, temveč že, ko stavba postane zapuščena. Ne smemo dovoliti, da se zavarovano arhitekturo potisne v pozabo. Dan za dnem in še pravočasno moramo iskati nove načine, ki nam bodo pomagali ščititi te izjemno pomembne objekte, to pa pomeni tudi razmislek o že uveljavljenih praksah varstva. Mnogokrat te namreč uspešno preprečujejo katastrofe, a le v peščici primerov, morda, so prav one tiste, ki na sodčku smodnika prižgejo vžigalico.
SLO 
EN