AVTORSKI ESEJ PREJEMNICE VURNIKOVE ŠTUDENTSKE NAGRADE ZA LETO 2022

O čem razmišljam, ko razmišljam o smislu arhitekture

Ana Jerman
prejemnica Vurnikove študentske nagrade za leto 2022
študentka Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani

“Mestu pripadamo v enaki meri, kakor mesto pripada nam. Ne gre za posedovanje ne za lastnino, temveč za polastitev: oblikovanje človeškega okolja, ki je delo in odsev naše rabe. Zaradi mest smo, kakršni smo, naši prostori so taki, kakršne jih naredimo.”

Mickael Labbe, Zavzemimo prostor: proti arhitekturi prezira

Živimo v negotovih časih, po svetu in v bližini nas še vedno divjajo vojne, ki prizadevajo cele generacije ljudi. Neobvladovanje klimatskih sprememb je pripeljalo do ekoloških katastrof, zaradi katerih velik del sveta živi na pragu revščine ali celo trpi lakoto. Kljub protestom okoljevarstvenikov se zdi, da te informacije bistvenih onesnaževalcev zares ne dosežejo. Materialistični pogled prevladuje nad holističnim, ki skrbi za celoto. Individualizem in podoba sta pomembnejša od skrbi za skupnost in načinov bivanja, ki iščejo bistvo v globljih rečeh. Tudi pri nas, na podeželju, in tudi v mestih se veliko ljudi težko preživlja, marsikdo se v tem svetu težko znajde, mladi nimajo perspektive na področju dela in stanovanj. Neenakost med ljudmi ni samo posledica revščine, ampak tudi produkt družbe in prostora, ki je velikokrat izključujoč. Takšna družba se zrcali tudi v arhitekturi, kriza vrednot spreminja okolje, v katerem živimo, in prostor, ki nas obdaja. A ker je pot pomembnejša od cilja, je potrebno osmišljati naša življenja, vsak trenutek in vsak dan, z nenehno mislijo na to, kdo smo, od kod prihajamo in kaj želimo postati. Zanima me, ali se naše bistvo lahko manifestira skozi arhitekturo in kako lahko arhitektura pomaga in naredi nekaj dobrega v tem svetu velikih nasprotij.

“Najmanj, kar lahko rečemo, je, da danes gledamo, kako arhitekti opuščajo temeljno etično in politično razsežnost arhitekture in se namesto tega osredotočajo na tehnična in estetska vprašanja.”1

Bistvo arhitekture in njeno poslanstvo je skrb za prostor, skladen razvoj in ustvarjanje kvalitetnega bivalnega okolja za ljudi. Če je arhitektura popolna, dovršena in lepa, ljudje pa je ne sprejemajo, svoje naloge ni izpolnila. Arhitektura mora vedno in vsakič znova prepoznati problem in se nanj odzvati. Postati mora ključno orodje pri vključevanju vseh ljudi na enak način in zmanjšanju družbenih razlik. Zdi se, da je arhitektura pogosto v službi kapitala, zaprta sama vase, nedostopna in nerazumljiva preprostemu človeku. Želela bi, da arhitektura postane bolj odprta, se približa ljudem, jih poveže med seboj, omogoči boljše načine druženja, bivanja in srečevanja. Prostore mest razumem kot potencial, ki lahko pomaga graditi družbeno-socialno okolje in nadgrajevati prostorsko identiteto.

“Mesto je naselje, ki je upravno, gospodarsko in kulturno središče širšega območja. Mesto je tudi večji, centraliziran in omejen prostor na križišču pomembnih prometnih poti s svojo administrativno in oskrbno strukturo. Mesta so z vidika kulture idealen primer zgoščenega kulturnega prostora, z vidika sociologije je mesto razmeroma gosto poseljeno območje z veliko ljudmi, ki so trdno omejene skupnosti z enotnim javnim vodstvom oziroma občinsko upravo in imajo svojo suverenost, svojo vlado, svoj kult in družbeno zelo raznoliko populacijo. Mesto je zapleten družbeni pojav, ki se spreminja v času in prostoru in glede na to mesta nastopajo v različnih oblikah in z različnimi funkcijami.” 3

Mesta so izjemno zanimiv fenomen, ki bi moral vzpostavljati diverziteto prostorov, načinov uporabe in omogočati raznolikost vseh svojih uporabnikov. Mesto je lahko prostor za vse – za stare, mlade, otroke, študente, priseljence, hendikepirane, ljudi brez doma, “drugačne”. Zaradi priseljevanj v mesta se spreminja njegova struktura, a mesta se temu lahko prilagajajo s fleksibilnostjo prostorov in programov. Za razliko od prostora vasi, ki se težje prilagaja spremembam, bi v mestu vsak človek moral najti prostor zase. Prostori mesta ne izpolnjujejo le utilitarne vloge, kjer ljudje le delajo in spijo, ampak skupaj z nam lastnimi prostori postanejo nekaj več, kraj identitete. Za to niso zaslužni le njeni ljudje in vsebina, ampak tudi arhitektura.

Pravica do mesta je nekaj, kar si enakovredno lastimo vsi njeni prebivalci, ne glede na naš izvor, rasno poreklo, politično usmerjenost, starost, status ali državljanstvo. Ne glede na našo raznolikost in drugačnost nam mesto in njegovi prostori vsem na enak način pripadajo. “Zaradi mest smo, kakršni smo, naši prostori so taki, kakršne jih naredimo.” 1

Ljubljana s centralno pozicijo, primernim merilom, dobro dostopnostjo in zelenimi površinami ponuja izjemno kvalitetno bivalno okolje. Ljubljana, mesto z zeleno dušo, Ljubljana – najboljša zelena prestolnica v Evropi sta gesli, s katerimi privablja turiste in obiskovalce, ki ji je v našem mestu z vsakim dnem več. Kljub temu da Ljubljana premore prostorske kvalitete, ki jih redkokatero mesto po svetu preseže, tako kot ostala mesta tudi sama izgublja svoje bistvo in idejo o tem, kar bi mesta pravzaprav morala biti. V nekaterih aspektih tako pozablja na svoje prebivalce, ki so ključni pri njenem formiranju in soustvarjanju. Zaradi pretirane skrbi za historična središča mest so zanemarjene ostale stanovanjske soseske. Zaradi ogromnega števila turistov in njim namenjenih nastanitev so prvotni prebivalci izrinjeni na rob, iščejo si nova zatočišča, nove domove v mestnih soseskah, stran od središč. Mestni prostori se zaradi “višjih ciljev” privatizirajo – tako denimo Križanke zapirajo svoja vrata mladim, Plečnikov stadion, ki je nekoč funkcioniral kot pomemben zeleni prostor Bežigrada, pa je že več kot deset let ograjen in popolnoma nedostopen okoliškim prebivalcem, ki so se z njim nekoč identificirali in si ga lastili, se na njem igrali, ga aktivno uporabljali in ustvarjali spomine. Služil je kot pomemben odprt zelen prostor mesta, kjer so se srečevali someščani in someščanke. Mesta se danes spreminjajo v površinske kulise, izgubljajo svojo identiteto in značaj, zaradi katerega so pravzaprav sploh atraktivna za obiskovalce. Edino, kar nam je še ostalo, so odprti prostori, naši mestni parki in promenade, ureditve nabrežij Ljubljanice, Šišenski hrib in Grajski grič.

 “Včasih je bila naloga arhitektov ustvarjati skupnost […]. Odkar je proti koncu 70. let 20. stoletja prevladala tržna ekonomija, arhitektura ne izraža več vrednot družbe, temveč sprejema vrednote podjetništva […]. Mesta, češ da gre za mir in varnost, postajajo vse manj drzna in vse bolj predvidljiva.” 2

Mestni prostori danes postajajo vse bolj tržni – praktično skoraj vsak kvadratni meter Ljubljane je “na prodaj”. Z vsakim dnem znova se čudimo novim arhitekturnim objektom, ki rastejo na nepravih mestih, z nikakršnim odnosom do prostora, v katerega so umeščeni, brez enega samega drevesa, v čigar senci bi se igrali otroci, v merilu, ki ulici nikakor ne pripada. Ti objekti nastajajo iz enodružinske vile, ki tipološko prevladuje v Ljubljanskih mestnih četrtih, kot sta na primer Bežigrad in Rožna dolina, uničujejo mestne soseske in njihove tipologije in se prodajajo kot luksuzna stanovanja za dve do štiri družine, medtem ko se ogromno študentov in mladih bojuje s stanovanjsko stisko. Danes že kakršnokoli stanovanje, vsakršen kotiček mesta, ki si ga lahko prisvojimo, pomeni pravi luksuz.

Mesta bi morala med drugim poskrbeti za vključevanje vseh svojih prebivalcev. V Sloveniji namreč živi od 12–13% ljudi z vsaj eno obliko invalidnosti, kar ena četrtina prebivalstva pa je starejša od 65 let. Razvitost družbe in demokracije se namreč kaže prav v njeni skrbi za deprivilegirane skupine. Enako velja tudi za mesta, ki bi morala stremeti k temu, da so dostopnejša in prijaznejša do starejših in hendikepiranih, se truditi za življenje ljudi izven institucionalnih oblik bivanja, domove za starejše občane in druge oblike oskrbovanega bivanja pa iz roba pripeljati v mesto, da bi lahko vsi skupaj živeli, se učili drug od drugega, se povezovali in sprejemali.

Skrb in bojazen za prihodnost naših mest je velika. Ali bo imelo predmestje in podeželje, ki tudi poka po šivih, se širi na neprave načine, brez občutka in vizije, izgublja svojo identiteto,  dovolj moči, da vse nas – mestne ubežnike – sprejme pod svoje okrilje in nam ponudi nov dom. Kje bomo živeli, ko izgubimo vsa naša mesta? Kje bomo doma, ko za nas ne bo več prostora?

O aktualni problematiki mest in njegovih prebivalcev piše tudi Mickael Labbe v knjigi: Zavzemimo prostor – Proti arhitekturi prezira. Govori o mestih kot produktu in posledici današnje družbe, o mestih, ki praktično izbirajo svoje uporabnike. “Razvija se mesto, ki je do svojih lastnih prebivalcev, pa če so še tako raznoliki, prezirljivo, sovražno in izključujoče. Pravica do mesta torej izraža zahtevo po priznavanju tega, kar s svojimi vsakdanjimi interakcijami, s svojimi stiki, delom, potmi, srečanji, s tem, da so naša telesa navzoča v prostoru vidnega, naredimo z mestnim prostorom.” 1

Urejanje in ukvarjanje z mesti, skrb zanje, raziskovanje našega vsakdanjega prostora in poti se v osnovi tiče vseh nas meščanov, prebivalk in prebivalcev mesta, ki z našim prebivanjem, delovanjem, obstojem in interakcijami dajemo mestu življenje in na ta način formiramo “našo individualno in kolektivno identiteto”.  1

Kot izjemno pohvalne je potrebno izpostaviti vse civilne iniciative in različna ukvarjanja s soseskami s strani njenih prvobitnih prebivalcev, tako imenovanim “bottom-up” pristopom, ki ne čaka, da stvari pridejo od zgoraj ali od zunaj, temveč se prebivalci kraja sami angažirajo in ukvarjajo z mestnimi kotički, za katere čutijo, da jim pripadajo. Vse iniciative in podobna delovanja izhajajo iz skrbi za skupno dobro in skupne vrednote. Kot dober primer v Ljubljani je potrebno izpostaviti civilno iniciativo Fondovih blokov. Skupina se že od začetka projekta za prenovo Plečnikovega stadiona, ki je predvideval še izgradnjo stolpiča na križišču med Samovo ulico in Vodovodno cesto ter novimi vila bloki na mestu med stadionom in Fondovimi bloki, bori proti izjemno tržno naravnanemu in prostorsko invazivnemu posegu, ki bi zaprl in pozidal še en nekoč tako pomemben mestni prostor. Na mestu, kjer naj bi po projektu stali vila bloki, med zidom, ki deli Plečnikov stadion od okolice in gradbiščno ograjo, ki na tem mestu stoji odkar pomnim, prebivalci urejajo vrtičke in si pridelujejo zelenjavo. Vsakemu prebivalcu pripada košček zemlje, za katerega lahko skrbi, otroci pa svoj prostor najdejo na zelenicah med vrtovi, kjer se igrajo ali plezajo po ostankih konstrukcije vrtnih paviljonov, ki so na tem mestu stali nekoč, ko je bil stadion še živ. Ta prostor, ki vabi k umiku od ostalega mestnega vrveža, organizira piknike in iniciative, privablja tudi ostale someščane in predstavlja pomemben zelen prostor Bežigrada, kjer se lahko srečujejo vse generacije in vsi njegovi prebivalci.

Soseske v Ljubljani so imele v prejšnjem stoletju veliko večjo vlogo, kot jo imajo danes. Razbremenjevale so histrorično središče mesta in vsakemu delu mesta dale svojo, prav posebno identiteto. V vsaki četri je bil vsaj en objekt ali specifično zanimiv prostor – omenimo recimo Sokolski dom na Taboru, Center kulture Španski borci, Plečnikov stadion, kopališče ob Ljubljanici … Vse to so bili prostori druženja in zbiranja različnih ljudi, različnih generacij, neke vrste prostori skupnosti in prostori povezovanja. Vloga takšnih objektov v mestu se izgublja, vendar obisk parka Tabor ali preddverja športne dvorane še vedno lahko pričara vzdušje, kakršnega  je bilo čutiti nekoč.

Med primeri dobre prakse je vredno omeniti primer Sao Paola, ki predstavlja najbolj naseljeno mesto južne poloble. Kot odziv na gosto poseljenost, visoko diverziteto in stopnjo kriminala se je v 50. letih 20. stoletja začelo intenzivno vlaganje v arhitekturo, ki skušo ponovno vzpostavljati javni prostor. Projekti od SECS Pompéia Line Bo Bardi do Inštituta Moreira Salles Andradeja Morettina vzpostavljajo programsko nedefiniran prostor, ki se prepleta z mestom in njegovo družbo ter briše meje med arhitekturo in javnim prostorom. Bolj kot njihove formalne značilnosti in pojavnost je bistvena njihova uporabnost in dostopnost, ker kako služijo prebivalcem mesta.

Zelo lep primer vzpostavitve kulturno-društvenih prostorov skupnosti ima tudi Irska, kjer se je veliko skupnostnih centrov med drugim vzpostavilo zaradi ohranjanja in promocije irskega jezika in kulture, pa tudi povezovanja okoliške skupnosti. An Gaelaras in center skupnosti Sean O’Casey arhitektov O’Donnell + Tuomey sta izjemen primer povezovanja programov in različnih tipologij ter posledično vzpostavljanja močne skupnosti in pripadnosti določenemu prostoru, s katerim se ljudje identificirajo. Skupnostni centri tako vključujejo gledališče, dnevno varstvo, jasli, izobraževalni in rekreacijski center, dvorano za kulturne dogodke, manjšo kavarno, pisarno, sejno sobo, trgovino, na strehi pa celo vrtičke s kokošnjakom.

Tako v merilu objekta kot merilu mesta bi se arhitektura in krajinska arhitektura morali redefinirati, ponovno začeti ustvarjati prostore za skupnost, vzpostavljati raznolikost, mešanje programov, razvijanje novih tipologij, omogočanje različnih scenarijev uporabe, prilagajanje časovnim in družbenim spremembam. Na ta način bi mesta velikodušno sprejemala vse svoje prebivalce, jih povabila, da soustvarjajo svoja mesta, jih naredijo bolj vključujoča. Prebivalci naj si jih prisvojijo, jih začnejo spoznavati za sebi lastne in naredijo prijazna vsem. Z ustvarjanjem prostorov, ki so skupni, netržni, empatični in vključujoči, naj arhitektura stopi v ozadje in postane okvir življenja svojih uporabnikov. Kako bomo skupaj živeli in sobivali v prihodnosti, naj postane eno bistvenih vprašanj arhitekture. Še vedno verjamem, da je arhitektura lahko spodbujevalec dobrega. Razvija prostor, ki povezuje in osmišlja bivanje na tem planetu.

Delovati kot arhitekt v današnjih časih ni najlažja naloga. Arhitekt ni le služabnik, ampak se mora boriti za nekaj, v kar verjame, v nekaj, s čimer lahko spremeni svet. Ne more ga rešiti v celoti, a če nekomu omogoči vsaj nekoliko boljšo izkušnjo bivanja in če pri tem gleda še na prostor in okolje, je naredil že zelo veliko.

VIRI IN LITERATURA

1  Labbe, Mickael (2021). Zavzemimo prostor – Proti arhitekturi prezira. Ljubljana: Založba Krtina.

2  Rem Koolhas, Études sur (ce qui s’appelait autrefois) la ville, Payor, Peiz, 2017, str. 228 (poudarek M. L.).

3  Mesta, pridobljeno 25.5.2021 s spletne strani: https://sl.wikipedia.org/wiki/Mesto.

4  Lepik, Andres. Talesnik, Daniel (2019). Access for all, Sao Paulo’s architectural infrastructures. Zurich: Park Books.