AVTORSKA ESEJA NAGRAJENIH PREDLOGOV ZA VURNIKOVO ŠTUDENTSKO NAGRADO ZA LETO 2021

MARKO PRIMAŽIČ

Esej o arhitekturi

Marko Primažič
prejemnik Vurnikovega študentskega priznanja za leto 2021
študent Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani

Človek in okolje

Biti, eksistirati ni več samo po sebi umevno; še pred kratkim je bilo. Od Kanta pa do eksistencializma 20. stoletja je bila človeška eksistenca dejstvo, o katerem niso dvomili, njena vsebina pa vsebina, s katero je moral človek samega sebe uresničiti v to, kar je, bo postal. Danes se je to, kako smo, spremenilo v to, da smo oziroma ali bomo še naprej (Ošlaj, 2000).

Ljudje se rodimo v naravno okolje. V njem bivamo in umremo. V svojem obstoju okolje spreminjamo. To počnemo s prebavljanjem, dihanjem, iztrebljanjem. Spreminjamo ga, da se zavarujemo pred vremenskimi vplivi, pred nihanjem temperature, soncem, vetrom, poplavami, strupenimi rastlinami in nevarnimi živalmi. Za svoj obstoj si moramo zagotoviti vodo, hrano, surovine in zavetje. Svojo kulturo smo zasnovali na distanciranju oziroma preoblikovanju neželenih vplivov okolja ter izkoriščanju in ohranjanju želenih. Odnos, ki smo ga vzpostavili z naravnim okoljem, je neločljivo povezan z našim obstojem (Tellegen in Wolskin, 1998).

V zadnjih tisočletjih, še bolj stoletjih in predvsem desetletjih se je razmerje med človekom in okoljem drastično spremenilo. ‘’Z razvojem orožja smo premagali živali, večje od nas; za potrebe kmetijstva smo preoblikovali pokrajine. Industrializacija in digitalna revolucija sta nam omogočili neomejeno moč, moč spreminjanja naravnih procesov.’’ (Mau, 2020, 135). Ljudje smo na račun lagodja in višjega življenjskega standarda začel postajati vse bolj agresivni. Naš ‘’izkoriščevalski’’ odnos do okolja je vse bolj intenziven. Razvoj in tehnološki napredek sta nam dala lažen občutek, da okolje obstaja zaradi nas. Okolje smo si podredili in v središče postavili sebe.

Antropocentrični način razmišljanja sicer ni nič novega. Pred 30.000 leti so prebivalci Nove Gvineje s prekomernim izsekavanjem gozdov povzročili lokalno klimatsko spremembo. Lov prvih ljudstev v Severni Ameriki in Avstraliji je povzročil množično izumrtje divjih živali. S preobremenjevanjem kmetijskih površin so Sumerci izsušili rodovitno prst … Naši predniki niso bili nič boljši; bilo jih je zgolj manj, zato tudi njihov vpliv ni bil tako obsežen, kot je danes (Mau, 2020).

Glavna problema današnjega sodobnega sveta sta hitrost in množičnost takšnega početja. Od leta 1900 se je število prebivalcev za štirikrat povečalo. Tehnološki razvoj nam omogoča, da posege v okolje izvajamo hitreje in na težje dostopnih mestih. S prekomerno izrabo zemeljskih virov in vnosom neprimernih snovi v okolje smo začeli spreminjati razmere ekosistemov in rušiti naravno ravnovesje (Mau, 2020).

Leta 1970 smo s porabo naravnih virov začeli presegati obnovitveno sposobnost Zemlje. Vsako leto biološke vire porabimo hitreje. V letu 2020 smo globalni ekološki deficit dosegli 22. avgusta. Porabili smo za 60 % več virov, kot jih je mogoče obnoviti. Trenutno živimo, kot da bi razpolagali z 1,6 planeta. Tudi slovenski ekološki odtis presega obnovitveno sposobnost okolja. Vire, ki so nam bili na voljo, smo porabili že bistveno prej, in sicer 26. aprila. Porabimo toliko, kot da bi imeli na razpolago tri Slovenije (https://www.gov.si/).

Prevzetnost in antropocentrični način življenja sta nas pripeljala do stopnje, ko smo postali priča ‘’odzivu okolja’’. Okolje se odzove v obliki klimatskih sprememb, naravnih katastrof, izumrtja. Okolje se odzove močneje od katerega koli človeškega izuma. Odgovor narave je grožnja, da nas bo prevzela. Bližamo se točki, na kateri je ogrožen obstoj celotne človeške vrste (Mau, 2020).

Prišel je čas, da razmislimo o položaju naše vrste in dejanja spremenimo do te mere, da bodo sovpadala z našim mestom v naravi. Znanost nam je pokazala, da se na svetu dogaja zgolj ena stvar – življenje – in ljudje smo del njega (Mau, 2020).

Vprašanje človekove eksistence je postalo vprašanje njegove koeksistence z naravo. (Ošlaj, 2000)

Gradnja in okolje

 Naravne vire izkoriščamo za pridobivanje energije, transport, pridelavo hrane, razvoj tehnologije, za gradnjo objektov in infrastrukture ipd. Prav gradbena panoga, v katero sodi tudi arhitektura, je ena izmed največjih onesnaževalk in prispeva k visokemu ekološkemu odtisu.

Gradbena industrija ima pomembno vlogo pri ekonomskem in socialnem razvoju. Z gradnjo objektov si zagotovimo zavetje, prostore za izobraževanje, zdravljenje, kulturo. Z gradnjo cest in železnic nam je omogočena večja dostopnost. S komunalno infrastrukturo si zagotovimo pitno vodo in elektriko. Gradnja infrastrukture nam torej dviguje raven bivanja in kvaliteto življenja.

Vsaka gradnja pa pomeni tudi poseg v prostor in spremembo naravnega okolja. Gradnja na okolje vpliva med procesom izgradnje, v času uporabe infrastrukture in po koncu njene življenjske dobe. Življenjski cikel vsake gradnje poteka v petih procesih: pridobivanje materiala, predelava v končne izdelke, izgradnja, uporaba in zaključek življenjskega cikla. Vsak proces ima vpliv na degradacijo okolja. Zanemariti ne smemo niti negativnega vpliva transporta, ki omogoča delovanje procesov na različnih lokacijah.

– Gradbeništvo velja za velikega potrošnika; v namen gradnje se porabi 50 % vseh zemeljskih virov (Košenina, 2019). Gradbeni material se pridobiva iz surovin, ki jih je na Zemlji razmeroma veliko. Njihova poraba zato nima kratkoročnega vpliva. S prekomerno izrabo pa dolgoročno rušimo ekološko ravnovesje, vplivamo na lokalne ekosisteme, uničujemo habitate, povečujemo možnost erozije tal, povzročamo trajno škodo okolju.

– Do pridobitve končnega izdelka za gradnjo mora večina pridobljenega materiala preko dolgotrajnih in okolju škodljivih procesov. Večina proizvodenj in predelovalnic še vedno temelji na uporabi fosilnih goriv, s čimer povzročajo veliko emisij toplogrednih plinov in prispevajo h globalnemu segrevanju. V letu 2018 so proizvodnja stekla, jekla in cementa prispevale 11 % vseh emisij CO2 (International Energy Agency, 2019).

Energija, potrebna za pridobitev surovin in njihov transport, še pred začetkom gradnje šteje 15–40 % celotne energije, ki jo stavbe porabijo v življenjskem ciklu (Pullen et al., 2012).

– Izgradnja objekta pomeni nepovraten poseg in fizično preoblikovanje okolja. Hitrost gradnje se zaradi večanja populacije in tehnološkega napredka povečuje. V Evropski uniji smo med letoma 2000 in 2018 pozidali območje v velikosti Slovenije oziroma v velikosti približno 20.000 km2 (https://www.eea.europa.eu/sl). Če bi se vozili po cesti s hitrostjo 100 km/h in bi se na vsako stran ceste raztezalo pozidano območje dolžine 1 km, bi za pot preko takega območja porabili dobre 4 dni. Tudi v Sloveniji veliko zemljišč namenimo gradnji. Med letoma 2012 in 2019 smo pozidali 50 km2, kar na dnevni ravni znaša 15.500 m2 oziroma območje veliko 15 x 1000 metrov (Lampič in Rebernik, 2020).

– Za vzdrževanje objektov in zagotavljanje ugodnih bivanjskih razmer moramo stavbe osvetljevati, prezračevati, hladiti in ogrevati. V ta namen porabljamo velike količine energije. Gospodinjstva na letnem nivoju porabijo 25–27 % končne energije in prispevajo 25 % vseh emisij toplogrednih plinov (Karakosta, 2015). Na učinkovitost vplivata tudi starost stavb in njihova zasnova. 35 % stavb je starejših od 50 let, 75 % pa energetsko neučinkovitih. Letno se obnovi med 0,4 in 1,2 % stavbnega fonda v Evropi (https://ec.europa.eu/). V Sloveniji gospodinjstva porabijo nekoliko manj, in sicer 21 % končne energije v letu 2018 (Petelin Visočnik in Česen, 2020).

– Tudi stavbam se življenjska doba izteče. Po koncu življenjskega cikla jih navadno pustimo propadati oziroma jih porušimo in proizvedemo gradbene odpadke. Gradbeni odpadki predstavljajo več kot polovico vseh proizvedenih odpadkov. V Sloveniji je zgolj v letu 2019 nastalo 5,1 milijona ton gradbenih odpadkov oziroma kar 60 % vseh proizvedenih odpadkov (Seršen, 2021). Ker večine gradbenega materiala ne recikliramo, se ta kopiči, prevečkrat kar na divjih odlagališčih. V Sloveniji je več kot 15.000 divjih odlagališč (http://ocistimo.si/). 66 % odpadkov na njih je gradbenih (Leben, 2014).

Gradbena industrija porablja velike količine naravnih virov, zavzema vedno več prostora in močno prispeva h globalnemu onesnaževanju.

Ob zaključku svojega življenjskega cikla stavbe v Evropski uniji porabijo 50 % vseh pridobljenih materialov in 50 % vse proizvedene energije, ustvarijo 50 % vseh izpustov CO2 in proizvedejo več kot 50 % vseh proizvedenih odpadkov. (Košenina, 2019)

Danes, v času ekološke krize, je ključni pogoj arhitekture njen odnos do okolja.

ter obratno.

Arhitektura – za okolje

 Leta 2015 sta bila z zavedanjem, da je trenutni človeški vpliv na okolje prevelik, sprejeta mednarodna dokumenta – Agenda ZN 2030 in pariški podnebni sporazum. Dokumenta si prizadevata za trajnostni razvoj in omejevanje globalnega segrevanja ozračja (https://gbc-slovenia.si/). Gradnja kot ena od največjih onesnaževalk okolja ima pri doseganju cilja pomembno vlogo. Način gradnje, ki zmanjšuje vpliv na naravno okolje, se je uveljavil pod imenom trajnostna gradnja.

Pri trajnostni gradnji je pomemben celoten življenjski cikel stavbe: od pridobivanja surovin za gradnjo, transporta, predelave materiala, procesa gradnje, uporabe in delovanja stavbe do faze, ko je stavbo potrebno odstraniti, po možnosti reciklirati ter znova uporabiti določene materiale. Končni cilj trajnostne gradnje je zmanjšanje vpliva stavb na okolje (Žegarac Leskovar, 2014).

Kljub vsem kvalitetam, ki jih trajnostni način gradnje prinaša, ta še vedno vsebuje glavno pomanjkljivost – še naprej proizvaja objekte in odpadke ter porablja surovine in prostor.

V Evropski uniji smo med letoma 2000 in 2018 pozidali območje v velikosti Slovenije oziroma v velikosti približno 20.000 km2 (https://www.eea.europa.eu/sl). Obenem je bilo v EU leta 2014 praznih 11.000.000 stanovanj (Neate, 2014). Med letoma 2012 in 2019 smo v Sloveniji pozidali 50 km2 oziroma območje, veliko 15 x 1000 m vsak dan (Lampič in Rebernik, 2020). Hkrati je bilo 1. januarja 2018 zabeleženih 152.200 oziroma 18 % praznih stanovanj (Miklič, 2019) (5 % praznih stavb velja za zgornji limit racionalne izrabe prostora (Glock in Häusermann, 2004)).

Po podatkih iz leta 2015 je imela Slovenija v državni lasti 10.000 stavb. 1/6 teh je bila praznih. Površina praznih stavb v velikosti 300.000 m2 je bila prepuščena propadanju (Kralj, 2015).

Vprašati se moramo, ali je pri takšni količini neuporabljenih stavb res potrebno graditi nove. Koliko časa bo minilo, preden bo novozgrajene stavbe dosegla ista usoda?

Ob upoštevanju vseh dejavnikov gradnje in racionalnosti izrabe prostora je jasno, da je najbolj senzibilno in ‘’okoljsko’’ podaljšanje življenjske dobe obstoječim objektom. Glavna načrtovalna pristopa v arhitekturi morata postati zmanjšanje in minimizacija (Petzet in Heilmeyer, 2012).

Reduce, Reuse, Recycle – je vodilo okoljsko vzdržnega načrtovalskega pristopa

Zmanjšaj, ponovno uporabi, recikliraj.

Slogan Reduce, Reuse, Recycle, ki se uporablja tudi v ekologiji, govori o tem, da moramo zmanjšati porabo, proizvesti čim manj odpadkov in porabiti čim manj energije za njihovo obdelavo. Učinkovitost posegov je razvrščena po hierarhični lestvici. Reduce – zmanjšanje intervencije na minimalno možno, Reuse – ohranjanje, adaptacija, rekonstrukcija obstoječega, Recycle – ponovna uporaba odpadnega materiala.

’’ … ambitious enviromental targets can only be achived by improving what is already there and by reviewing existing structures’’. (Petzet in Heilmeyer, 2012, 9)

Ambiciozne okoljske cilje lahko dosežemo le z izboljšanjem že obstoječega in pregledom obstoječih struktur.

Stavbe, ki jih prevečkrat kategoriziramo kot ničvredne, imajo potencial, da s procesom preobrazbe postanejo kvalitetni arhitekturni objekti. S posegi, kot so regeneracija, spreminjanje, združitev, razširitev, moramo nadgraditi to, kar že obstaja. Sprememba v razmišljanju, ki je potrebna za izvedbo takih intervencij, kliče k novemu pristopu. Ceni, kar obstaja! Kvaliteta takega pristopa se skriva predvsem v inteligentnosti rešitev in ne spektakularnosti intervencij (Petzet in Heilmeyer, 2012).

’’We think there is a lot of potential in what already exists. Every existing situation has its own special quality, and you have to take your time and be courious in order to understand it’’. (Petzet in Heilmeyer, 2012, 13) J. P. Vassal

Mislimo, da je veliko potenciala v tem, kar že obstaja. Vsaka situacija, ki obstaja, ima svojo posebno kvaliteto in moraš si vzeti čas in biti radoveden, da bi jo razumel.

Odkrivanje potenciala v propadajočem, degradiranem, zapuščenem, vsakdanjem, nepomembnem ponuja nove možnosti v arhitekturi.

MIRKO POPOVIĆ

Arhitektura med bistvom in obstojem

Mirko Popović
prejemnik Vurnikovega študentskega priznanja za leto 2021
študent Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru

Uvod

Nagnjenost k razmišljanju o svoji usodi in pomenu našega obstoja se odraža v misli na arhitekturo. Proces iskanja arhitekture, razumevanja arhitekture enačimo z razumevanjem človeka. V enem velikem in stalnem iskanju vidimo arhitekturo kot ključ, majhen ključ, s katerim lahko začnemo odklepati velika vrata in najdemo odgovore na številna vprašanja.

“Happiness is unknown to a man;
True happiness, for which he eternally runs,
He knows no measures or limits for it:
The higher you climb to the top of the glory,
It is a higher the enemy of happiness.”

Opredelitev pojmov

Za nadaljnjo razpravo o tej temi je pomembno razjasniti razumevanje pojmov v naslovu in navesti posebne razmere v arhitekturi na relacijah Esenca-Obstoj. V bistvu bomo zaradi odsotnosti osebnih omejitev, pa tudi zaradi očitnega obsega, ki ga zahtevajo ti izrazi, omejili njihovo upoštevanje.

Pridržano, a brez hrepenenja po nadaljnji razpravi priznavamo bistvo kot temeljno naravo ali nujno kakovost nečesa, nekaj abstraktnega, kar določa njegov značaj. To pomeni, “stanje ali dejstvo, da smo resnični ali živi ali da smo prisotni” (angleški slovar Oxford, 2021). Ta opredelitev se je pojavila v času starih filozofov in o njej se je razpravljalo od takrat. V večini predeksistencialističnih filozofskih diskurzov je označena kot jedro obstoja stvari. Vendar je sledil preobrat z eksistencialistično filozofijo, ki so ga najbolj temeljito razširila dela Sartra in Heideggerja, ki sta rekla, da je obstoj pred bistvom in da je bistvo mogoče opredeliti le z vidika opazovanega obstoja. (Uzelac, 2003)

Po enakem načelu obstoj jemljemo kot “dejstvo ali stanje življenja, obstoj objektivne resničnosti” (angleški slovar Oxford, 2021). Razprava o bivanju in obstoju je temelj vseh filozofskih misli skozi zgodovino. Filozofska veja, ki se posveča preučevanju koncepta obstoja, se imenuje ontologija in je bila vedno prisotna, še posebej pa so za nas pomembne raziskave v delih eksistencialističnih filozofov 20. stoletja. Eksistencialistični diskurz 20. stoletja je kritiziral prejšnje filozofije zaradi pomanjkanja občutka in prepoznavanja živih in konkretnih izkušenj človeškega bivanja v prostoru in času (Uzelac, 2003).

Z umestitvijo arhitekture v ta bistveno-eksistencialni kontekst moramo najprej razpravljati o njenem položaju v materialno-materialnem kontekstu. Pod tem prepovedujemo obravnavo oblikovanja kot samostojne celote; dojemamo ga le skozi prizmo človeške izkušnje, fizične in onstranske.

 

Bistvo in obstoj skozi arhitekturo

Lahko trdimo, da podoba arhitekture kot instrumenta izhaja predvsem iz ideje, da brez človekovega posega ne bi bilo arhitekture. Pogosto arhitekturo primerjamo z naravo, da razložimo, da je arhitektura najvidnejši dokaz človeške prevlade in tega, da je človeška družba sposobna velikih stvari. Vse vzvišene strukture, ki so bile kdajkoli zgrajene, so bile zgrajene z namenom, od najosnovnejših za zadovoljevanje naših stanovanjskih potreb do izpolnjevanja želja božanskih bitij in moči, ki jih človek ne more razumeti. Arhitektura govori o tehnološkem razvoju družbe, njenih religijah in običajih, estetiki in moči. Zato se arhitektura razlikuje glede na kraj in čas, v katerem je bila zgrajena. Tako lahko varno rečemo, da je arhitektura kodirana v jeziku materialov, oblik, proporcev in ureditev, vendar ostaja vprašanje – kaj je arhitektura? Arhitektura ni struktura stavbe, vizualni slog ali funkcionalna uporaba. Prebiva v teh stvareh in ga zavezuje subjekt, vendar je kvaliteta sama po sebi. Zato ima navsezadnje tudi svoje ime: Arhitektura. Obstaja težnja, da ne bi razumeli arhitekture skozi pričakovano prizmo zaznavanja stvari.

 

Podaljšanje ali/in eksternalizacija

Juhani Pallasmaa v več intervjujih govori o zapletenosti arhitekture, njeni dvojni naravi, eksistencialnih vprašanjih, ki jih postavlja, pa tudi o bistvenih lastnostih, ki jih prenaša. Za nas je še posebej pomembno njegovo zagovarjanje arhitekture kot medija, torej kot posrednika v odnosih med človekom in svetom. To posredovanje še pojasnjuje z besedami, da so stavbe naša eksternalizacija. Prav ta pojem, eksternalizacija, postane še posebej zanimiv in primeren za nadaljnjo obdelavo. Na kratko lahko analiziramo eksternalizacijo vzporedno z McLuhanovim pisanjem in razumevanjem hiše kot razširitve mehanizma za nadzor toplote našega telesa. McLuhan tudi pravi, da imajo naša oblačila to težnjo, vendar zadevo obravnavajo bolj neposredno, vendar manj temeljito in veliko bolj zasebno. (McLuhan, 1964). Poudariti želim, da sta si ta dva izraza (eksternalizacija in razširitev) le površinsko podobna in da sta dejansko bistveno različna. Vendar se lahko to razlikovanje med izrazi odraža tudi v bistveno drugačnem razumevanju arhitekture. Razumevanje arhitekture v zelo konkretni obliki, kot jo podaja pojem razširitev, bi lahko razlagali skozi eksistencialistično dimenzijo. Po drugi strani pa se pojem eksternalizacije nanaša na utelešenje notranjosti, tega, kar je v nas. Opredelitev eksternalizacije kaže tudi na procese, katerih funkcije ležijo na predzavestni ravni. In ta element predzavesti ali nezavednega je pomemben in ga je mogoče obravnavati z besedami Bernarda Tschumija: “Arhitekturno delo ni arhitekturno, ker zapeljuje ali ker izpolnjuje neko nezavedno utilitarno funkcijo, ampak zato, ker nezavedno sproži ritual.” (Tschumi, 1996) Tudi ta dva pojma bi v arhitekturi morala biti daleč od tega, da bi si nasprotovala. Ker se nujno medsebojno ne izključujeta, ampak se predsedujeta, lahko delno posežemo po “podaljšanju pred eksternalizacijo” v duhu Sartrovega “obstoja pred bistvom” (Sartre, 1956)

 

Heidegger – Graditi pomeni prebivati

Ali naj se “širimo” ali “eksternaliziramo”, zakaj gradimo? Heidegger v svojem eseju “Gradnja, bivanje, razmišljanje” (Heidegger, 2020) trdi, da sta stavba in stanovanje neposredno povezana, poudarja pa, da človekova potreba po gradnji izhaja iz njegove potrebe po bivanju. To je v skladu z eksistencialističnimi pristopi časa, ki trdijo, da vse bistvo izhaja iz dejanja obstoječega, da je bivanje v prostoru in času pred samim konceptom bivanja in da  lahko le, če se sprožimo v gibanje življenja, razvozlamo obstoj sam. Medtem ko se ta eksistencialna logika nekoliko skriva v njegovem poskusu dokazovanja predloga z nominalno povezavo pojmov “biti” in “gradnja”, eksistencialistično bistvo ostaja. In res, podobno kot Heglov opis treh faz razvoja ideje – Teza-Antiteza-Sinteza (Uzelac, 2003) – lahko arhitektura daleč preide od misli arhitekta do nog uporabnika. Vsaka arhitektura postane svoj resnični jaz šele, ko jo prenesemo v materialni svet in jo ljudje naseljujejo. Kot bi rekel Rem Koolhaas: “Stavba ima vsaj dve življenji – tisto, ki si jo je zamislil njen izdelovalec, in življenje, ki ga živi pozneje – in nikoli nista enaki.” Vse to bi nas lahko pripeljalo do zaključka, da arhitekture ni mogoče opredeliti brez vključitve človeka v definicijo. Brez človeka in njegovega iskanja pomena vseh stvari ne bi bilo arhitekture.

To pomeni, da gradimo za življenje, prizadevanje, da bi razumeli, kaj konstruiramo, vstopi v arhitekturni diskurz. Pravzaprav gre za proces samorazumevanja. No, arhitekturo lahko obravnavamo kot del izjemnega iskanja bistva našega obstoja. In procesa tega iskanja se pogosto ali sploh ne zavedajo. Torej se ta pojem “razumevanja” stavbe in tega, kar gradimo, ne nanaša na debato, pogovore v ozkem krogu ljudi, temveč na konkretno uporabo, življenje v tem prostoru, trg, poln ljudi, na konkretno izkušnje. Ali s poudarjanjem konkretnih izkušenj zanikamo, da je lahko arhitektura nekaj drugega?

 

Koncept ali/in Izkušnje

Bernard Tschumi pravi, da je paradoks arhitekture v tem, da je hkrati koncept in izkušnja (Tschumi, 1996). Vendar pa poda tudi opažanje, ki se odraža v citatu, ki ga pripisujejo Spinozi: “Koncept psa ne laja, ampak pes obstaja in laja” (Tschumi, 1996). Tschumi, tudi v uvodnem delu Arhitektura in disjunkcija, poda primer študentske delavnice, v kateri je bilo zgrajeno zavetišče, imenovano Palača pravičnosti, in pravi, da je vse arhitekturno v njem povezano z retoričnim dejanjem. Še natančneje, če je arhitektura povezana z izkustveno naravo stanovanja, uporabe, ali bi lahko vse nenaseljene stavbe, nezazidane zgradbe, miselne konstrukcije obravnavali kot arhitekturo. In to je lahko ključ do dileme – ne da bi fizično zasedel prostor, se um še vedno lahko sprašuje in dovoli spomin skozi domišljijo. Te stvari obstajajo v naših mislih, ne v samih zgradbah. Obstajajo številne študije, ki kažejo, da možgani ne prepoznajo razlike med izkušenimi in zamišljenimi stvarmi. Toda kaj je potem arhitektura, če je hkrati koncept in izkušnja? Kaj je torej človek? Je človek tudi pojem človeka?

 

Kaj je človek in kaj arhitektura?

Samo človek je bitje, ki je obsojeno razmišljati o svojem obstoju, saj dobro ve, da ga ne more niti preseči niti razumeti. Živi v svetu, v katerega ga pogosto zavajajo čutila in ki ga opisujemo s pojmom subjektivne resničnosti. Toda človek ne ve, kaj je, in hkrati ve, da mora živeti in da ta svet ni zanj.

„ What is a man, that a man must be!
The creature that the earth deceives,
and for him, see, it is not an earth.
Is the reality blurrier than the dream? “

Človek išče pomen stvari, ki ga obkrožajo, in jim daje smisel. Vse, kar počne, izpolnjuje njegove potrebe. V tem smislu je arhitektura povsem človeški privilegij, saj mnoga bitja, kot so mravlje, čebele, ptice, ustvarijo svoj življenjski prostor, da bi ga naselili, vendar le človek svoje prebivališče ponovno preuči skozi številne filtre. V heglovskem smislu lahko, še preden je arhitektura zgrajena v resnici, obstaja v naših mislih v obliki njene popolne predstave. Obstaja kot utopija do trenutka srečanja z resničnostjo. To srečanje z resničnim predstavlja pravo arhitekturo in resnično življenje. Bistvena je materializacija arhitekture, njena uporabnost kot nepogrešljiv sestavni del, pa tudi premagovanje dejanja gradnje, ki hkrati razmejuje avtistično sfero. Že samo ustvarjanje arhitekture je to življenje, ki se odvija v stavbi, življenje stavbe je arhitektura stavbe. Sinteza vsega konkretnega in možganskega, ki doseže vrhunec v čutilih in s čimer se arhitekt ukvarja zmerno, da bi odmeval v človekovem stanju.

 

Zaključek

Človek in s tem tudi arhitektura preživi v okolju, razpetem med bistvo-obstoj, materialno-materialno, konceptualno-izkustveno, konkretno-abstraktno. Pesnik Miroslav Antić na nenehno dvojnost opozarja z besedami “Nisem samo to telo”, zato ni zanikal dejstva, da gre za telo, je pa poudaril, da gre za nekaj več, Njegoš počne enako kot predvideva eksistencialistična teorija s pisanjem o človeku, ki mora biti človek. Človek mora preživeti na zemlji, da bi bil človek, vendar je veliko več kot zemeljsko preživetje. Človek svojo misel in svoj koncept sebe preuči tako, da z materialnim delovanjem v prostoru bistvo misli postane snov. Izkušnje preizkušajo koncept, njegovo prekrivanje nas osrečuje, vendar prekrivanje ni potrebno. Osnovni namen je uskladiti te na videz nasprotujoče si koncepte, kajti skrajnost je njihova največja priča in spodbuda. Arhitekturna in tudi človeška vrednost je delo, s katerim stimuliramo drugo, nasprotno stran, stran duhovnega telesa in obratno, materialno.

Bibliografija

Heidegger M., K. D. (2020). Building, Dwelling, Thinking. Journal of Frontier Studies, 157-173.
McLuhan, M. (1964). Understanding Media: The Extensions of Man.
Njegoš, P. I. (1858). Gorski Vijenac. Beograd: Politika: Narodna knjiga 2005 .
Oxford English dictionary. (2021). Pridobljeno iz Lexico – Oxford English dictionary: https://www.lexico.com/definition/essence
Oxford English dictionary. (2021). Pridobljeno iz Lexico – Oxford English dictionary: https://www.lexico.com/definition/architecture
Oxford English dictionary. (2021). Pridobljeno iz Lexico – Oxford English dictionary: https://www.lexico.com/definition/existence
Sartre, J.-P. (1956). Existentialism Is a Humanism. World Publishing Company in 1956.
Tschumi, B. ( 1996). Architecture and Disjunction. Cambridge, Massachusetts: The MIT Press.
Uzelac, M. (2003). Istorija filozofije od Dekarta do Eugena Finka. Vršac: Triton.