Avtorski esej prejemnice Vurnikove študentske nagrade za leto 2021

Mestni park Koper je bil zgrajen leta 2018. Na tem območju so se v preteklosti nahajale soline in glavni dostop do starega mestnega jedra na otoku. Ko je mesto raslo, so se soline počasi zapolnjevale s parkirišči, bankami, nakupovalnimi središči. En del je ostal nerazvit in v iskanju ustrezne rešitve se je pojavila potreba po parku.

Tako kot v mnogih pristaniških mestih predstavlja v Kopru pristanišče veliko oviro med mestnim središčem in morjem: približno 2,6 km obale na območju pristanišča ni dostopne javnosti. Le majhen del obale zasedajo plaže, zato je namen prihodnjega parka nekoč postati mestna plaža. Tako je Koper tipičen primer pristaniškega (post)industrijskega mesta, ki želi svoje obiskovalce očarati na drug način: prisvojiti si drugačno, novo identiteto. Industrijsko podobo nadomešča z rekreacijskimi območji in lovi turistični in politični vlak ‘trajnostnega razvoja’.

Razprava o tem območju poteka že desetletja, a leta 2016 je, tik pred volitvami, takratni župan Boris Popović razpisal natečaj za park. Tukaj bi opozorila na dejstvo, da natečaj ni bil javen, ampak so pet ponudnikov vnaprej povabili, enega pa je Komisija izbrala na podlagi vloge za predhodno kvalifikacijo. Na razpisu je zmagal biro Enota projektiranje, d. o. o., a za izvajalca je bil izbran najcenejši ponudnik. Za svojo zasnovo je park med številnimi nominacijami prejel mednarodno nagrado The Plan Award na področju krajinske arhitekture.

Novonastali park se naslanja na obstoječo promenado, na drugi strani pa meji na parkirišče, cesto in kanal. Močni robovi jasno določajo prostor parka, medtem ko komunikacija z okolico večinoma poteka s promenado, torej z morjem. V parku nas nenehno spremlja pogled na morje in njegovo čisto površino, ki se razteza do obzorja. Mirnost morske gladine in ritem drevesne meje na promenadi tvorijo ozadje parka na zahodni strani, na severni strani pa je stalen pogled na staro mestno jedro z značilnim zvonikom mediteranskega mesta.

Okostje parka so betonski elementi, ki nas spominjajo na valove. So v nasprotju s strogimi geometrijskimi in ritmičnimi volumni okolice (drevored, parkirišče) in enakomernimi površinami (cesta, kanal). Dolgi organski elementi se raztezajo po prostoru, hkrati povezujejo programske otoke in ločujejo introvertirane, intimne kotičke od bolj odprtih prostorov. Betonski elementi različnih višin tvorijo tribune, plezalne stene, sedeže in igralne površine; ponujajo nešteto možnosti za uporabo prostora, razpršeno tlakovanje namesto jasno opredeljene poti spodbuja svobodo gibanja. Pravzaprav cel park deluje kot eno veliko igrišče. Bogata vertikalna plastnost in raznolikost elementov ustvarjata dinamičen pogled in izkušnje na splošno, na primer predstava, v kateri smo prisotni kot gledalci na odru, v središču dogajanja. Morje ne služi le kot kulisa, temveč njegova prisotnost prežema vodo po celotnem parku. Po avtorjevih besedah vsi vodni elementi (vodnjak, jezero, škropilniki na železnih konstrukcijah) simbolizirajo morje in ga posnemajo s spreminjanjem njegove oblike in načina predstavitve (teorija mimezisa).

No, zdi se, da je raznolikost in prisotnost teh vodnih elementov tako močna, da so se oni ločili od konteksta morske kulise in začeli igrati svojo predstavo. Velika fontana zvečer zažari v široki paleti barv, kar napravi močan klimaks v prostoru, da drugi elementi postanejo komaj vidni statisti v ozadju. Posledično je vizualno povezavo z morjem težko začutiti.

Drug vgrajen element izkušnje je zvok. V parku je nameščen sistem zvočnikov, ki zagotavlja tehnično podlago za prireditve, kot so koncerti, plesne ali gledališke predstave. Obstoj te infrastrukture olajša njihovo organizacijo in s tem spodbuja njihovo vzdrževanje. Prostor velikih tribun je zasnovan kot prostor za večje prireditve, drugi mikroprostori v parku pa lahko služijo kot različni manjši odri.

Avtorji Koprskega parka so med zasnovo naredili študijo o pticah, po izgradnji parka pa se je prek zvočnikov prenašalo žvrgolenje ptic. Paradoks je, da ti zvoki motijo selitev pravih ptic. Izgubljajo energijo, misleč, da je prostor zanje primeren življenjski prostor, medtem ko novo zgrajen park to še ni. Ko bo na območju dovolj razpoložljive hrane za ptice, bodo prišle same. Po pritožbah okoljevarstvenikov je žvrgolenje zamenjala klasična glasba. Bachove skladbe iz visoko postavljenih zvočnikov krepijo vtis, da smo se spoprijeli z režirano igro, in ko zagledamo kamere, nameščene na stebrih okoli, nas vse skupaj nekoliko preveč spominja na kakšen TV show.

Oblikovalec s svojim delom dejansko nekaj obljublja. Projektira prihodnost, daje želeno, končno izhodišče, referenčno točko, h kateri ves čas teži. Toda v krajinski arhitekturi, ker je material živ in potrebuje čas za rast, traja desetletja, da dosežemo to referenčno točko. Park je veliko več kot vsota njegovih umetniških elementov, površine, črt in prostornine, ne glede na to, kako harmonično urejeni so. Je živ sistem, ki se sčasoma spreminja in razvija in prepleta nešteto procesov. Teh procesov ni mogoče uprizoriti, ponarediti, temveč spodbujati.

Zato glavno vprašanje tega parka ni estetske narave. Leži izven dosega pogleda, v svojih koreninah. Avtorja sta oblikovala vizualno udoben, funkcionalno prilagodljiv prostor številnih možnosti, ki ustreza družbenim potrebam. A zdi se, da je bil postopek gradnje koprskega mestnega parka predvolilno hitenje, tekma z naravo. Poleg umetnega žvrgolenja ptic je bila težava tudi umeščanje prevelikih dreves. Korenine dreves se niso uspele dobro prijeti, zdaj pa jim grozi zamenjava. Izbira najcenejšega izvajalca je privedla do tega, da je od gradnje minilo manj kot leto dni, na tlakovanju vodnjaka in kamnitih ploščah, ki sestavljajo most čez vodno gladino sredi leta, pa je že nastala škoda. Ravno takšni neuspehi odpirajo vprašanje strokovnosti posega in posledično vprašanje vloge, torej prisotnosti krajinskega arhitekta.

Krajinska arhitektura kot poklic se je uradno pojavila šele v 20. stoletju. A zdi se, da družba še danes kljub zelenemu valu (upamo mu reči zelena histerija) še ni v celoti prepoznala krajinske arhitekture kot samostojnega poklica. To kažejo številni primeri v praksi, pravna degradacija poklica in celo splošno slabo poznavanje tega, s čim se poklic dejansko ukvarja. (Prepričana sem, da smo vsi že ničkolikokrat slišali vprašanje: kakšna arhitektura?) Tak odnos do stroke je viden tudi na primeru parka v Kopru. Če še enkrat pogledamo med avtorje parka (in trenutno prezremo dejstvo, da niti javnega razpisa ni bilo), bomo opazili, da je bil v množici arhitektov vključen le en strokovnjak za nalogo: krajinski arhitekt. Sprva se zdi vseeno. Avtorjem je uspelo oblikovati čudovit park, torej v čem je razlika? Res je, tako krajinski arhitekti kot arhitekti oblikujejo prostor. Prostor ni razdeljen na zunanji in notranji, obstaja le en. Sociološki procesi, ki se v njem odvijajo, so enaki. Uporabljena kompozicijska načela so v osnovi enaka, univerzalna.

Ključna razlika je v zgradbah prostora, materialih: so umetnikova omejitev, a prvotno tudi njegov izraz. Oni ločijo med različnimi “vrstami” umetnosti. Čeprav si vsi prizadevajo za isto, je vsak umetnik mojster svojega materiala in pozna procese, ki v njem potekajo. Slikar uporablja čopič in sliko, igralec svoje telo, glasbenik inštrument, vmesni material krajinskega arhitekta pa je narava. Posredno se ukvarja z rastlinami, zemljo in vodo, s svojimi projekti in neposrednimi terenskimi deli. Te temeljne razlike pojasnjujejo, zakaj je pomanjkanje strokovnega sodelovanja pri zasnovi in gradnji parka povzročilo že omenjene napake.

Arhitektura je a priori interaktivna. Prostor in ljudje se prepletajo, postanejo eno – tako kot igralci in scenografija, le da na dolgi rok in v vsakdanjem življenju. To daje prostorskemu oblikovanju izreden pomen in moč. Konstrukcija prostora je dejansko politična. Dve pomembni sestavini načrtovanja in oblikovanja sta moč in znanje. Za drugo (na žalost) je treba prvo uresničiti, prva pa brez druge ne obstaja. Vsaj ne na dolgi rok. A za ta rok gradimo družbo.