AVTORSKA ESEJA NAGRAJENIH PREDLOGOV ZA VURNIKOVO ŠTUDENTSKO NAGRADO ZA LETO 2020

Prostor brez prostora

Sebastjan Cvelbar
prejemnik Vurnikovega študentskega priznanja za leto 2020
študent Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani

Pomislimo na to redko, če sploh. Veliko se sicer govori o tem, a zdi se, da besede ne vidijo tega, kar govorijo. Da se nekaj mora spremeniti v prostoru, da tako ne gre več, arhitektura mora ponovno postati pomembna. Pačimo se med iskanjem identitete, opozarjanjem in zagovarjanjem razlogov, ki naj bi dobro prikazali naše poslanstvo in pomen, arhitekti arhitekture seveda. Da bi le našli tisti raison d’etre, da bi znali povedati, razložiti (ne raje pokazati? kako še?), kaj arhitektura lahko je in zakaj mora biti.

Želim si živeti vsak dan drugače, če ne prestavim vsaj stola, grem kdaj drugam na kavo, morja in istega apartmaja se tudi naveličam ali tudi ne, pa ravno zaradi njega prihajam. Zanimiva je ta misel, ki je redka, da potrebujem različne prostore. Morda je res na mestu misel Louisa I. Kahna, da izjemna arhitektura potrebuje tako slabe kot dobre prostore. Da je tudi slab prostor lahko del izjemne arhitekture. Kako pomembna misel, a zakaj se zdi težavna, skoraj nedosegljiva. Mar je prostor neodvisen tudi od arhitekta? Je lahko dober tudi, ko je slab? To mi postaja všeč. Prostor razmišljanja o arhitekturi ni več tako utesnjen, ni več tako formaliziran. Pomembno izhodišče, svež opomnik – prostori pred arhitekturo, arhitekturo arhitektov (območje neoblikovanja, čista asketska pragmatičnost ali kompleksen pikčast teritorij, obarvan z vsem, kar naj arhitektura ne bi bila, a nato vseeno postane, izjemen prostor).

Arhitektura se je očitno zmožna spreminjati, to je dobro (včasih?), a včasih težavno, nerazumljivo (kako težavno je gledati drugače, videti lepo v novem in nepoznanem). A očitno je za njo nekdo, ki jo upravlja, jo vodi in se pusti voditi, kamor jo vodi. Arhitekt je tako sodelavec arhitekture, to bi bilo dobro, ta pa je služabnik družbi. To se sliši dobro, arhitektura je lahko pomembno orodje v spreminjajoči družbi, s čimer se spremeni tudi ona (je prava arhitektura lahko brez razloga zunaj nje?).

Arhitektura se spreminja? Ne vem, če mi je to všeč. Arhitektura, da se spreminja zaradi nekoga drugega, moja arhitektura, pa saj ja vem, kaj bo dobro (in slabo? – saj želim izjemno arhitekturo seveda). Je arhitektura res zadnja stvar, na katero pomislimo (še bolje, da o njej razmislimo – kako pomembno!) kot dom družbe in naših sanj? Ne vem, če mi je všeč prostor, ki ga zavzema arhitektura znotraj družbe. Zdi se tako stran, a je obenem vedno tukaj. Kot da zanjo znotraj družbe ni prostora. Kakšen prostor znotraj družbe? Je tam več prostora poleg prostora arhitekture?

»…govorimo o tem, kako bi morali živeti. Kot drugo pa najbolj ostro razlikuje med dvema mestoma, med dvema družbama, v katerih živiš.«
»Dvema? Mislil sem, da živim v enem.«
»Kaj pa naredi mesto – družbo in skupnost – eno?«
»Mislim, da sporazum. Sporazum o ciljih, za katere se vsi strinjamo, da se jih bomo prizadevali doseči, in o pravilih, ki urejajo to prizadevanje.«
»Odličen odgovor. Kako bi torej lahko obstajalo eno samo mesto, če vodilni ne verjamejo v cilj, v katerega verjamejo prebivalci, in če ne verjamejo niti v to, da so pravila stalna, ampak jih lahko poljubno spreminjajo?«

Kreeft, P. (1996). Potovanje. ZDA: Inter-Varsity Press

Družba in arhitektura … in seveda še prostor

Prostor prostora arhitekture in njeni obprostori. Arhitektura je le del kompleksnega prostora, temu na kratko rečemo kar družba. Izhodišče za njen nastanek nikoli ni a priori, ampak je ustvarjen, izgrajen. Arhitektura, kot področje znotraj dejavnosti človeka, v družbeni hierarhiji zaseda zanimivo mesto. Družbo namreč sestavlja več avtonomnih in hkrati sovisnih sistemov. Vsak izmed njih operira znotraj svojega »prostora« – s tem ne mislimo na delovanje v določenem objektu, ampak v abstraktnem prostoru, zamejenem in oblikovanem z nekim sistemskim jezikom. Avtonomnost posameznega prostora, kot je na primer arhitekturni prostor, je rezultat notranje strukture izraza lastnega jezika, na podlagi tega zameji in uredi svojo idealno shemo znotraj lastnih elementov. Izziv prihaja pri usklajevanje mnogoterih sistemov družbe. Ti so drug do drugega v nekem hierarhičnem sestavu, kar bi lahko pomenilo, da prihaja do nekakšne prostorske superiornosti. Znotraj enega sistema in njegovega prostora je vpeljanih več (avtonomnih) prostorov, ki so odvisni od izhodišč prvega, znotraj katerega je njihov prostor.

Sistem ekonomije in njenih zakonov predobro poznamo kot tisto, kar vsakič odstriže peruti arhitekturi. Vse, kar arhitektura lahko je, je bolj kot ne odvisno od ekonomije. Ta se začne že pri urejanju občinskih načrtov, v želji ustvarjanja novega kapitala. Temu nato sledijo odločitve o posamezni lokaciji ter gradnji. Arhitektura postane tako le rezultat drugih superiornih sistemskih prostorov, je le materialna in duševna naselitev vseh ostalih človeških panog. In navsezadnje samo to tudi je. In kako pomembno in dobrodošlo je, da je to doletelo ravno arhitekturo.

Arhitektura tukaj razprostre svoja do tedaj nevidna krila. Tukaj pokaže sposobnost razumevanja mnogoterih sistemskih prostorov, ki jih združi skozi svoj univerzalni jezik v prostor, razumljiv vsem. Arhitektura tako pridobi svojo avtonomnost ravno skozi izhodiščno superiornost drugih. Kot je arhitektura odvisna od vseh drugih, so vsi drugi odvisni od nje. Prihaja do zanimive zanke, kjer se pokaže izreden pomen, ki ga ima na celoto zadnji člen v verigi.

V želji po spremembi bivanja bi bilo na podlagi tega vredno razmisliti o nujnosti in pomenu sprememb izhodišč znotraj drugih prostorov kot znotraj arhitekture. Soodvisnost je več kot očitna. Stvarjenje tako arhitekture kot družbe naj se razume kot celovito prenovo oken znotraj vseh prostorov, s čimer poskušamo razumeti, kako spremembe znotraj enega prostora vplivajo na drugega. Vse ostalo je nespametno širjenje znotraj lastnega, vase zagledanega prostora, ki na slepo, oportunistično in brezkompromisno, želi vzpostavljati uničujoč absolutizem.

Ne krivite glasnika. Arhitektura je torej v hierarhičnem smislu družbe zadnji člen, kjer se uveljavitev zastavljenih ciljev njenega upravitelja materializira. Tukaj se bo v pravi luči pokazal celotni ustroj družbe, arhitekturni prostor je skoraj nekakšen glasnik svojega nadrejenega.

Arhitektura kot arhitekt prava

Zakonodaja je nesporno povezana s prostorom, saj zahteva, da se dano ozemlje (teritorij) z natančnimi mejami lahko izvaja samostojno. Najlažje je to dejstvo razumeti prek primera, v katerem prostoru je dovoljeno kaditi in v katerem ne. Zakonodaja tako nadzoruje meje znotraj prostora in znotraj njega razporeja prostore, kjer družba organizira samo sebe.

Fizični prostor, ne nujno artefakt, pomeni določitev mej, ki ga omejujejo, ki zagotovo pomenijo človeški poseg in verjetno eno izmed prvih pravnih gest. Arhitektura je celovit poseg človekove fizične modifikacije njegovega okolja. Tukaj se je nesmiselno spraševati, ali je zakon izumil arhitekturo ali ona njega (seveda je vredno razmisliti, kako drug na drugega vplivata, to se je vredno vprašati celo večkrat). Lahko trdimo, da arhitektura s svojo materialnostjo uteleša nematerialni zakon. To je jasno skozi zgornje primere prostorov izključitve. Temeljni element zakona, ki se uporablja v njih, je prepoved izstopa subjektov iz njihovega prostora. Za izvedbo take prepovedi je bilo treba ustvariti neprepustno arhitekturo: izum zapora kot prostora arhitekture.

Arhitekturno izvrševanje prostora. Spreminjanje prostorske zamejenosti skozi spremembo zakonodaje. Čas karantene lahko hišo, ki je prej nevtralna in nedolžna, spremeni v zapor. Ali je hiša res tako nedolžna? Ali ni hiša utelešenje zakona, ki zasebno lastnino vključuje kot eno izmed njegovih sestavnih delov? Kako drugače uveljavljati lastnino kot graditi neprepustne zidove na črtah, ki jih zakon abstraktno določa? Arhitektura, z uporabo univerzalnih fizikalnih »zakonov« – na primer, nihče ne more iti skozi zid – zagotavlja neko razlago zakona, ki bi lahko bil arhitekturno izgovorjen povsem drugače, a kljub temu zakonsko priznan.

Ali obstaja brezpravna oziroma pravno navezujoča dopolnilna arhitektura, ki vnaša drugačen jezik utelešenja temeljnih določil sobivanja ljudi, torej zakonodaje? Arhitektura kot utelešenje zakona – kaj torej pomeni nezakonita arhitektura? Ima človek pravico do neupoštevanja zakona, kadar s tem dejanjem postavlja pod vprašanje predvsem legitimnosti zakona?

Nepopolni prostori (nespremenljivi in »večni«), ampak polprostori, prostori, ki ne vedo, kako se bodo končali kot posledica prečiščevanja in preoblikovanja zakona. Kar je v nekem v smislu ves grajeni prostor, saj je podrejen spreminjajoči zakonodaji, ki je vedno nov dogovor med ljudmi.

Človek je torej ta, ki nadzoruje to, kje in kako živi, s čimer je vsakršno sklicevanje na nezmožnost drugačnega življenja postavljeno pod vprašaj smiselnosti celotni družbi in njeni smeri. Pomembno je razumeti zakonodajo kot sad dogovorov med ljudmi. In tukaj bodo vedno odprta vrata pri drugačnem vzpostavljanju odnosov oziroma dogovorov, spoštovanje katerih je seveda odločilno, da se razpozna, kateri so dobri in kateri ne.

Telo kot spremenljivka
Nov pristop k arhitekturnim standardom

Eva Pavlič
prejemnica Vurnikovega študentskega priznanja za leto 2020
študentka Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani

Namen tega besedila je doprinos k preučevanju arhitekturnih standardov, ki so določali obliko in program prostora v 20. in 21. stoletju. Skozi analizo modernizma in postmodernizma, ki ne temelji na zgodovini, ampak predvsem na ekonomiji, nameravam primerjati standarde, osnovane v obdobjih, ki so ustvarili arhitekturo javnega programa v modernizmu in komercialnega programa v postmodernizmu, ter predlagati alternativni pristop k razumevanju, zaznavanju in podpiranju teles znotraj prostora.

Začela bom suhoparno, z grafom iz knjige ekonomista Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju (2013, slovenska izdaja 2015), ki primerja zaslužke kapitala s stopnjo rasti svetovne proizvodnje. Preprosto povedano, avtor primerja dohodek, ki ga posameznik pridobi z delom, z dohodkom, ki ga posameznik pridobi s premoženjem, ki je že v njegovi lasti. Črti imata zgodovinsko jasno medsebojno pozicijo, pri kateri je dohodek z naslova že pridobljenega premoženja vedno višji od potencialnega zaslužka z delom. To pomeni, da ne glede na količino opravljenega dela ni možno dohiteti – kaj šele prehiteti – tistega, ki premoženje povečuje z naslova premoženja, ki ga že ima. Edino anomalijo v tem grafu lahko vidimo v kratkem obdobju 20. stoletja, v katerem je zaradi obeh svetovnih vojn ter političnih napetosti med komunizmom in kapitalizmom dohodek na delo prehitel dohodek na premoženje, kar je odprlo nove možnosti in omogočilo socialno mobilnost, ki do takrat ni obstajala.1

Arhitekt Reiner de Graaf v svojem besedilu »Architecture is now a tool of capital, complicit in a purpose antithetical to its social mission« opaža, da obdobje, ko dohodek na delo prehiti dohodek na bogastvo, sovpada z obdobjem modernizma v arhitekturi in oblikovanju, medtem ko zaključek tega obdobja pomeni nastop postmodernizma. 1 Modernizem in postmodernizem bi lahko tako razumeli kot odziv na dva različna ekonomska sistema, ki sta s seboj prinesla različna pogleda na svet, operativne modele in oblikovalske cilje.

Modernistična arhitektura je delovala skozi ideologijo in je bila močno povezana s socialnim programom. Gradnja je potekala s pomočjo javnih sredstev in iniciativa za oblikovanje mesta je izhajala iz javnega sektorja. Te vzgibe lahko prepoznamo v številnih utopičnih vizijah, ki so na novo vzpostavile odnos med mestom in meščani skozi vrsto programov prebivalcem dostopnih stanovanjskih objektov, z novo zasnovanimi zdravstvenimi objekti ter projekti izobraževalnih ustanov.

Arhitektura postmodernizma po drugi strani deluje primarno skozi stil in je močno povezana s trženjem. Objekt postane sredstvo za prihodek in glavni akterji na področju urbanizma in arhitekture so zasebniki. Gentrifikacija mest je simptom teh značilnosti, kjer nove gradnje pogosto ne izboljšajo življenjske kvalitete lokalnega prebivalstva, ampak povzročijo dvig življenjskih stroškov in najemnin ter s tem pogosto vodijo do prisilne izselitve nekaterih ali celo mnogih prvotnih prebivalcev določenega okrožja.

Ta premik v oblikovanju in gradnji je seveda močno povezan z dojemanjem človeškega telesa ali – kakor se v arhitekturi pogosto izrazimo – s percepcijo »uporabnika« prostora. Da bi to spremembo bolje razumeli, si pobližje poglejmo standarde, ki se uporabljajo v načrtovanju in oblikovanju.

Modernizem ni izumil koncepta standarda, vendar je pripomogel k razširjenosti njegove uporabe skozi masovno proizvodnjo in internacionalizacijo. Standard naj bi bil »nevtralen«, »normalen« in »generičen«. Hkrati naj deluje zunaj kulturnih in nacionalnih okvirov ter naj bo naklonjen opravljanju vsake dejavnosti. Njegov nastanek je povezan z določanjem normativnosti in najpogosteje predstavlja »Človeka« – njegove (občasno njene) proporce, obliko, sposobnosti in vedenjske vzorce.

Oblikovanje standarda v arhitekturi ni tako objektivno, kot se morda sprva zdi. Več različnih arhitektov in industrijskih oblikovalcev je ustvarilo lastne standarde, ki so predstavljali »generično nevtralno« telo njihovih idej. Od Neufertovega Univerzalnega standarda, preko Le Corbusierovega Modulorja, sestavljenega po zlatem rezu, do Joe in Josephine Henryja Dreyfussa3 – predstavljene figure delujejo brezčasno, čeprav so v resnici koncepti, oblikovani v določenem času in okolju. Neufertova gola moška figura se je prvič pojavila na naslovnici njegove publikacije iz leta 1935 Der Mensch als Mass und Ziel (Človek kot mera in cilj).4 Naslov te publikacije predstavlja zanimivo dvojnost, kjer človeško telo ni le okvir, ki informira oblikovanje, ampak tudi njegova ambicija.

Modernistični standard lahko povzamemo kot pravo telo na pravem mestu ob pravem času na podlagi ideologije. Primer tega lahko najdemo v Neufertovem priročniku, kjer je lik »nevtralnega« uporabnika predstavljen s 1,75 m visoko, fizično zdravo moško figuro. Ta standard lahko najdemo v skoraj vseh primerih, predstavljenih v knjigi – razen pri gospodinjskih opravilih, kjer ženska figura prevzame čiščenje kopalnice, kuhanje kosila in nakupovanje. Podobno opazimo pri 1,83 m visokem Le Corbusierovemu Modulorju. Arhitekt Michael Ostwald pravi, da je bilo v postopku oblikovanja figure »žensko telo le naknadno vzeto v obzir in zavrnjeno kot vir proporcionalne harmonije.«5

Postmodernizem v tem pogledu izzove modernizem, vendar v nezadostni meri. Postmodernistični standardi so morda osvobojeni toge modernistične logike, vendar je ta zgolj zamenjana s finančnimi cilji in ekonomskimi vidiki.

Postmodernistični renderji tako prikazujejo vedno znova iste osebe, ki so sedaj sicer pripadniki različnih starostnih skupin, spolov in ras, vendar istega socialnega razreda in finančnih zmožnosti. Skrajni primer tega je projekt studia MVRDV Pig City (2001), ki poskuša združiti skoraj protislovna koncepta »humane« prašičereje in masovnega optimiziranja proizvodnje svinjine znotraj visoko koncentriranih kmetij, ki bi proizvodnjo »ekološke« svinjine naredile ekonomsko izvedljivo. Rezultat so telesa prašičev, zložena v nebotičnike, ki bi obenem skrbela za donosnost celotne operacije in povprečnemu evropskemu potrošniku zagotovila njegov dnevni odmerek ekološke svinjine.

Okorne modernistične standarde so preoblikovala gibanja za človekove pravice 20. stoletja, ki so začela poudarjati prisotnost, pomembnost in položaj različnih teles znotraj družbe. Morda lahko postmodernistične standarde začnemo preizpraševati na podlagi vse večjih razlik v premoženju. Globalno prisotno višanje cen najemnin in nezmožnost posameznikov, ki niso lastniki nepremičnin, da bi te uporabljali (ne glede na leta, etnično pripadnost ali spol), pod vprašaj postavljata koncept bivališča kot osnovne človekove potrebe in v postindustrijskih državah tudi temeljne človekove pravice.

Film Push (Pritisk, 2019), ki naslavlja isti problem, jasno prikaže, da vzrok za krizo ni v pomanjkanju že obstoječih stanovanj ali v manku gradnje novih. Srž problema tiči v dejstvu, da vrednost stanovanjske enote na trgu ni osnovana na njeni uporabni vrednosti, ampak na njeni menjalni vrednosti, kar vrednost enote neprestano viša in jo postavlja zunaj finančnega dosega večine. Te enote, ki so jih večinoma kupili premožni posamezniki ali podjetja, ostanejo nenaseljene znotraj praznih hiš in praznih ulic.6

Lahko na podlagi teh podatkov sklepamo, da je novi standard za oblikovanje in gradnjo ne samo hiš, ampak celotnih mest, nesnovno bitje, ki ne bo nikoli hodilo po podu, kuhalo v kuhinji ali uporabljalo stranišča? Povprečnega modernističnega družinskega človeka je zamenjal investitor (včasih lokalni, včasih tuji), čigar edina značilnost je, da ima dovolj sredstev za nakup določene nepremičnine, ki pa je ne uporablja. V takih razmerah se zdi skoraj naivno govoriti o arhitekturi.

Smo na točki, ko je treba ponovno zastaviti standarde, po katerih gradimo mesta. Vendar pa je to treba storiti tako, da se izognemo vračanju v modernistični pristop »meril človeka«, ki odrejajo minimalni prostor za noge in optimalno višino polic. Namesto da opazujemo in razvrščamo telesa znotraj terminologije standardov, nanje glejmo kot na spremenljivko, kjer telo nima nespremenljivega fizičnega izraza, ampak je znotraj določenega procesa. Tovrstna percepcija omogoča, da telesa ne doživljamo kot samostojne entitete, ampak kot fluidno, gnetljivo silo, ki se uči, stara, raste, pozablja, spreminja obliko, se obrablja in zdravi. Meja človeka ni več omejena na kožo kot ovojnico telesa, temveč je prisotna v stalni izmenjavi z okolico, ki je ključna za oblikovanje posameznikove identitete.

Nova naloga oblikovalcev in arhitektov je torej oblikovanje prostorov, ki se bodo lahko prilagodili tem spremenljivkam – različnim fizičnih sposobnostim, izkušnjam, finančnim zmožnostim, spretnostim in priložnostim. To je mogoče doseči le z načrtovanjem, ki v določeni meri kot soustvarjalce, s svojo voljo, nameni, sposobnostjo in zanimanjem za sooblikovanje prostora, vključuje tudi osebe, ki bodo znotraj prostora bivale.

Namesto izgradnje zgradb in prostorov kot zaključenih objektov, z vnaprej izbranimi lončnicami, ulično umetnostjo in nepremičnimi tlorisi, je smiselno ustvariti prostore, ki jih je mogoče preurediti in preoblikovati ter ki omogočajo prilagoditev ljudem, ki prostore v nekem obdobju naseljujejo. Novi standard naj postane spremenljivka, ki se prilagaja uporabnikom, ko ti odrastejo ali postanejo manj mobilni, se razvežejo ali zanosijo. Arhitektura tako postane medij za novi diskurz, ki izzove enoznačno naracijo in išče priložnosti za nove načine bivanja v prostoru.

Viri

 1
De Graaf, Reiner. »Architecture is now a tool of capital, complicit in a purpose antithetical to its social mission«. V: The Architectural Review. 24. april 2015.
https://www.architectural-review.com/essays/architecture-is-now-a-tool-of-capital-complicit-in-a-purpose-antithetical-to-its-social-mission/8681564.article

 2
Lambert, Léopold. »Introduction: Abstract Normative Bodies vs. Anti-ableist Architectures«. V: The Funambulist. September-October 2018, Issue 19, str. 1415.

 3
Colomina, Beatriz and Wigley, Mark. Are we human?: notes on an archeology of design, Zürich: Lars Müller Publishers, 2016, str. 150.

 4
Neufert, Ernst et al. Architects’s Data. Malden, MA: Blackwell Science Publishers, 2000, str. 251, 262, 368.

 5
Ostwald, Michael. »The Modulor and Modulor 2 by Le Corbusier (Charles Edouard Jeanneret), 2 volumes. Basel: Birkhäuser, 2000«. Nexus Network Journal. Dostopno: 26. november 2019
https://www.emis.de/journals/NNJ/reviews_v3n1-Ostwald.html#anchor106294

 6
Gertten, Fredrik: Push. Video File. 2019.