Avtorski esej prejemnice Vurnikove študentske nagrade za leto 2020

V zadnjem času je bilo o ljubljanskih Križankah rečenega in napisanega veliko. A mladim prebivalcem mesta Ljubljane in študentom se nam zdi, da je bilo premalo poudarka namenjenega premisleku o razširitvi dejavnosti različnih uporabnikov znotraj Križank in njihovi ureditvi v kulturno in izobraževalno javno prizorišče, kot je to idejno zasnoval ter realiziral v petdesetih letih 20. stoletja naš največji arhitekt in profesor Jože Plečnik. Takšna zamisel še danes predstavlja kvalitetno specifičnost celo v širšem evropskem merilu. Pomemben del Plečnikove zamisli predstavljata delovanje Srednje šole za oblikovanje in fotografijo (SŠOF) kot tudi Festival Ljubljana, obe izjemo priznani instituciji.

Križanke so namreč ključni del tako imenovane Plečnikove kulturno-izobraževalne osi, ki poteka od Trnovega, se nadaljuje po Vegovi ulici mimo Narodne in univerzitetne knjižnice, stavb srednje glasbene in baletne šole, Realke, sedeža Univerze, zaključi na Kongresnem trgu, v parku Zvezda in prostoru spominskega obeležja vseh vojn ter nenazadnje v še nerealiziranem Južnem trgu. Gre za javne in odprte prostore, ki nosijo v sebi velik pomen za kulturno-izobraževalno življenje mestnega in državnega središča, kar pa za Križanke v večini leta ne velja. Prostori, ki jih zaseda Festival Ljubljana, so skozi leto premalo izkoriščeni, zaprti. Po drugi strani pa se enako, sicer v krajšem obdobju enega do dveh mesecev poleti, dogaja s prostori srednje šole. Prav tako je vsak dan nedostopnih veliko površin, ki bi lahko ponudile možnosti za nove dejavnosti (atriji, cerkev, dvignjeno parkovno sprehajališče ob zahodnem zidu …). Današnje vizije za prihodnost, ki za te prostore obstajajo, so slabe, saj ne sledijo Plečnikovi viziji odprtega, javnega mestnega prostora. Spremeniti kulturno dediščino, ki je bila namenjena ljudem in kulturi ter izobraževanju, v pisarne in skladišča, bi bilo več kot absurdno. Zato moramo poiskati rešitve, ki bodo vzpostavile boljše stanje za vse sedanje in morda tudi dodatne, nove uporabnike Križank.

Plečnikove Križanke so izvorno zamišljene kot prehoden in odprt javni prostor, z več vhodi in okenskimi odprtinami na vseh straneh nekdaj zaprtega, introvertiranega samostanskega kompleksa. Sprašujemo se, zakaj niso vrata, ki se odpirajo na Križevniško ulico, vsak dan odprta. Prav tako so zapahnjena vrata za Aškerčevim spomenikom, ki vodijo do dvignjenega parkovnega sprehajališča na ostankih rimskega in kasneje srednjeveškega zidu, ki je bilo zasnovano kot javna pot ob odprtem avditoriju. To sprehajališče se smiselno nadaljuje na sprehajališče pred NUK-om in srednjo glasbeno in baletno šolo do Kongresnega trga. Do Peklenskega dvorišča in še nekaterih notranjih atrijev, hodnikov in vrtov javnost nima dostopa. Križevniška cerkev ima velik potencial, pa so njena vrata noč in dan zaklenjena.

Zavedamo se, da vsi programi, ki se trenutno izvajajo v prostorih Križank, potrebujejo boljše prostorske razmere. Tako Srednja šola za oblikovanje in fotografijo (SŠOF) kot tudi Festival Ljubljana se soočata s prostorsko stisko. To bi bilo mogoče rešiti z vzpostavitvijo dodatnih novih kulturnih prizorišč, ki bi bolje izpolnila potrebe vsako leto kvalitetnejšega programa Festivala Ljubljana.

Večji festivalski dogodki in koncerti, ki so prerastli dimenzije Križank, bi se lahko odvijali na Plečnikovem stadionu. V času poletnega festivala bi bila lahko v uporabi vsa skrita dvorišča, atriji, nekatere učilnice in dvorane Križank, s cerkvijo vred. S tem bi SŠOF omogočila uporabo velikega števila prostorov, ki so trenutno glede na njihov potencial neprimerno uporabljeni oziroma nedostopni. S tem bi rešili tudi problem, kako bolje ohraniti kompleks Križank, ki trenutno zaradi pomanjkanja interesa mesta in primerne vsebine, propada.

Z izvzetjem in souporabo jedrnih prostorov Festivala Ljubljana bi lahko vlogo Križank kot izobraževalnega središča še razširili in potrebam SŠOF dodali tiste, ki jih imajo sosednje ustanove, kot so šola za glasbo in balet, konservatorij, Fakulteta za arhitekturo, delno tudi AGRFT, ki se seli v bližino, na Aškerčevo cesto. Manjše prostore, kot so Hudičevo dvorišče, atriji, Viteška dvorana in cerkev, pa bi lahko uredili v delavnice, vadnice, prostore za sodelovanje in prizorišča dogodkov, ki bi jih uporabljali dijaki in študenti z glasbenimi nastopi, razstavami, predavanji itd. S tem bi se izpolnil interes javnosti, da bi bil prostor Križank v javni uporabi celo leto, kar sedaj večinoma velja samo za toplo polovico leta, ko so tam organizirani koncerti in drugi bogati kulturni dogodki. Prav tako bi bila to lahko nekakšna oblika podpore dijakom in študentom, ki bi s tem dobili prostore za svoje izobraževanje, vadbo in javno delovanje. Poleg odprtosti bi se še naprej nadaljevala več kot petdesetletna tradicija kvalitetnega programa SŠOF. Za omenjene dejavnosti obstaja interes, kar je že sedaj mogoče videti na koncertih in razstavah študentov akademij, srednjih šol in omenjenih fakultet, z umestitvijo v zgodovinski objekt v samem središču mesta pa bi tovrstni dogodki postali še bolj opazni in zaradi večje površine prostorov tudi bolj obiskani. Nenazadnje je zgodovinsko okolje in Plečnikovo mojstrsko preoblikovanje celote vsakdanji pomemben navdih za kreativno delo in bivanje dijakov in študentov ter drugih, ki obiskujejo Križanke, kar so v zadnjem času dijaki posebej izpostavili tudi v javnosti.

Vprašanje, ki ostaja, je namembnost avditorija, saj je ta skoraj polovico leta prazen. Občasna uporaba v manjše, kulturne sejemske namene se je tekom let sicer izkazala za smiselno, vredno pa bi bilo premisliti tudi o drugih vrstah uporabe, ki bi bile možne skozi celo leto. Pozimi bi se odprti veliki avditorij lahko spremenil v začasno manjše drsališče, jeseni v skate park ali prizorišče za vaje študentov AGRFT, glasbene šole, v prostor za delavnice in razstave na prostem.

Želimo, da bi kompleks Križank odprl vrata z vseh ulic v vse notranje atrije, dvorane, hodnike in parke. Na ta način se bodo Križanke napolnile z vsebino, ki bo dopolnila in podkrepila program Srednje šole za oblikovanje in fotografijo ter hkrati tudi Festivala Ljubljana in vabila zainteresirane dijake, študente, kulturnike, umetnike, meščane in mimoidoče v enega najlepših zgodovinskih prostorov Ljubljane.

Družbene stavbe 19 20  Nika Curk  Michael Gingele  Matija Nahtigal