Avtorska eseja nagrajenih predlogov za Vurnikovo študentsko nagrado za leto 2019

Leta 1963 je bil v Ljubljani za stanovanjsko sosesko Ferantov vrt razpisan natečaj, na katerem je izmed treh oddanih elaboratov dobil prvo nagrado prof. Edvard Ravnikar skupaj s sodelavcema Majdo Sevšek in Francetom Rihtarjem. Po končani gradnji je Ravnikar za projekt dobil Prešernovo nagrado, ki ga je spodbudila, da objavi besedilo o kritiki v arhitekturi, v katerem je omenil tudi kakšen je bil odziv javnosti na končano sosesko. Ravnikarja je ob dokončanem Ferantovem vrtu viden občinski funkcionar, ne da bi čakal na odgovor, vprašal: “Poslušajte, ali ta hiša res mora biti taka?” In spet drugič ga je razgledan humanist prav tako poleg objekta vprašal: “Kaj pa pomeni ta polkrožna packarija tu spodaj?” Ko mu je Ravnikar razložil, da gre za posnetek curie, ki je tu stala v sklopu antičnega emonskega foruma, mu humanist odvrne: “A tako, to je zanimivo, zakaj pa niste tega povedali?” (Ravnikar 1978, 4-5).

Kompleks Ferantovega vrta velja za vrhunski primer arhitekture v času preloma modernizma in postmodernizma in je še danes ena imenitnejših sosesk v centru Ljubljane. Njen kreator, Edvard Ravnikar, pa velja za enega največjih slovenskih oz. jugoslovanskih arhitektov. In kjub temu so rudimentarni odzivi javnosti, funkcionarjev in humanistov projekt v hipu negirali. Z uvodnim odstavkom je postalo očitno, kako krhek je pojem dobre arhitekture in kako delikatno ga je potrebno vrednotiti. Ker je arhitektura prostor za ljudi z različnimi preferencami in okusi, bi rad že v začetku iz razprave izrinil ideje o absolutnih resnicah v arhitekturi. Zanima me, na kakšen način se srečati z arhitekturno kritiko, ki je za razvoj arhitekture, kot odziv na bivšo in odskočna deska za bodočo arhitekturo, nujno potrebna. Kako lahko posameznik, kot subjektivno bitje, poda ustrezno kritiko o arhitekturi?

Arhitektura je kot disciplina razcepljena na dva pola, med katerima niha. Na eni strani se boji definiranosti, ki lahko vodi v omejeno svobodo, repeticijo in tehnicizem, na drugi strani pa se boji svobode, ki prepušča odločitev posamezniku in lahko zaide v območje samolastnosti in nesmisla. Človeško subjektivnost lahko razumemo kot okovje, ki nam preprečuje dostop do resnice. Če pa zanikamo obstoj absolutne resnice in posledično naša okovja nepopolnosti redefiniramo v posameznikovo kvaliteto, bi s tem humanizirali področje kritike in naredili velik korak naprej od mesta kjer se v začaranem krogu srečujeta objektivno in subjektivno. S tem bi dosegli nivo kritike, ki temelji na aktivnem prostorskem izkustvu.

Zakaj ravno aktivna kritika izkustva? Aktivno izkustvo je smiselna metoda arhitekturne kritike zato, ker je arhitektura disciplina, ki biva in ustvarja znotraj prostora. Kritika v prostoru daje subjektivnosti doživljanja legitimnost. Počutje posameznika v prostoru je lahko enako verodostojen “dokaz” o kvaliteti prostora, kot zagotavljanje predpisanih svetlobnih in prostorskih standardov. Izvor standariziranih podatkov se nahaja bliže zakonodajni birokraciji in tehnicizmu, kot človekovem počutju. Kljub temu so dejstva in podatki za prostor eksistencialni. Na podlagi telesnih izkustev pa dobimo nove parametre razumevanja in vrednotenja prostora, ki vplivajo na človekovo počutje, to so npr. prostornost-utesnjenost, pozitivnost-negativnost, prijetnost-neprijetnost, odtujenost-domačnost,… Če bi torej lahko preko parametrov doživljanja vrednotili kakovost arhitekture, bi to pomenilo, da bi jo glede na človekove čustvene potrebe lahko tudi načrtovali z ustvarjanjem razpoloženj, ki bi na posameznikov razvoj delovala pozitivno. O tem se sprašuje Perez-Gomez v spodnjem odstavku:

“Za trenutek se je potrebno opomniti, da kljub našemu sodobnemu, pogosto egoističnemu samorazumevanju, ne moremo doživljati občutkov brez zunanjih dražljajev iz okolja. To sem namignil v povezavi z bistvenim argumentom Antonia Damasia, ki pokaže izreden pomen občutij za kognicijo; njihov izvor se skriva v vzpodbujanju življenja in evolucije, rojena so iz telesne zavezanosti svetu. V luči napisanega bi se morala dobra arhitektura ukvarjati z ustvarjanjem razpoloženj, ki vodijo v pozitivna čustva, saj s tem podpira etično in humano plat človeka.” (Perez-Gomez 2016, 24)1

Preden dokončno spregovorim o metodi aktivne kritike izkustva, bi se rad dotaknil še materiala in oblike, do katerih se aktivna kritika izkustva ne opredeljuje, pa sta kljub temu nepogrešljiva gradnika evalvacije arhitekture. Forma materije govori o pomenu objekta, ki ga arhitekt artikulira in nadzoruje z uporabo različnih materialov in oblik. Forma in material delujeta v paru. Eno je vedno odvisno od drugega. Običajno je izbrani material tisti, ki narekuje elementu obliko, v pomenskem smislu pa se lahko material in vrednost elementa na podlagi oblike spreminjata.

Forma materije – Objekt je sam na sebi vedno zgolj skupek najpreprostejših materialov, kot so npr. kosi opeke, kamna, jekla ali lesa. Od tega, kako so ti materiali zloženi, kako komunicirajo med sabo in kakšen pomen nosijo, je odvisna kvaliteta stavbe. Naloga arhitekta je, da iz “najpreprostejšega” ustvari presežno. Plečnik je v cerkvi sv. Mihaela na Barju za glavne podporne stebre uporabil betonske kanalizacijske cevi. Z rekonstrukcijo jih je redefiniral. To zdaj niso več kanalizacijske cevi, temveč štirje stebri, ki podpirajo nebesa. Arhitekt jih je ustvaril presežne. Banalnost materiala se lahko preseže z zlaganjem, formo in idejo. Ludwig Mies van der Rohe je enega izmed svojih govorov na Dunaju zaključil takole: “Ne glede na to, ali gradimo vertikalno ali horizontalno, z jeklom in steklom, nam to ne pove ničesar o vrednosti same stavbe. Ampak ravno tisto, kar je odločilno, je vprašanje o vrednosti.” (L. Mies van der Rohe 1930.)2

Aktivna kritika izkustva – Bistveno se zgodi v srečanju med opazovalcem in arhitekturo: Ko se sprehajam po mestu in hodim mimo določenih stavb, ki me na iritirajo, začnem o njih razmišljati. Pri tem gre za osebno doživljanje objekta, kako se v njem počutim, ali mi diši, se mi zdi grozno grd, tuj ali domač. Pri doživljanju se ustvarja mnogoterost vidikov in različna mnenja, ki se lahko med sabo negirajo, pa niso zaradi tega nič manj resnična. Na podlagi mnenj vseh ljudi, ki objekt srečujejo, se kreira barvni mozaik vtisov o stavbi. Brzeče življenje včasih povozi omejen, strog in rigiden pogled arhitekturne stroke, ki na hišo gleda skozi prizmo znanega. Na tem mestu se lahko osvobodimo Vitruvija, Albertija in Neuferta in se prenehamo obremenjevati s tem, kakšna bi morala biti hiša. Pluralnost mnenj v kritiki onemogoča končno definiranost in absolutnost objekta, daje pa potencial vsemu, kar objekt še lahko postane. Kritika se na tej točki ne ukvarja več samo s tem kakšen objekt je, temveč hkrati skuša predvidevati kakšen objekt bi lahko v prihodnosti tudi postal. Gre za ultimativno utopično svobodo, ki skozi proces kritike istočasno kreira novo arhitekturo.

Ves čas se mi pojavlja analogija med arhitekturo in knjigo. Če je knjiga misel, ki je zaprta med platnice, in čaka bralca, da jo poišče, prebere, obudi ter osmisli, je podobno z arhitekturo, ki čaka na obiskovalca, da jo najde. Odkritje posledično preraste v uporabo, in uporaba arhitekturo osmisli in dovrši. Arhitektura brez človeka ne obstaja. Zato ni pošteno in je celo narobe, če arhitekturo opazujemo in ocenjujemo kot knjige na policah oz. zgolj po platnicah. Knjige postanejo knjige šele, ko jih beremo, prostor pa postane arhitektura, ko v njem živimo, ga aktivno uporabljamo in o njem razmišljamo. Arhitektura se nahaja nekje med uravnoteženimi pojmi prostora, človeka, doživljanja in misli. Gre za relacijo med mrtvo formo in živim, mislečim bitjem, ki neživo na vsak način skuša obuditi.

1 “For the moment it is important to note that, despite our modern, often-egotistical self-understanding, we cannot have emotions without the external prompts of the environment. I hinted above at the crucial argument by Antonio Damasio, who demonstrates that emotions are crucial for cognition; they have life enhancing, evolutionary origin and are borne out of the body’s engagement in the world. In this light, good architecture should be primarily concerned with creating the moods appropriate to positive emotions that support ethical human action, articulated in the form of a narrative program…” (Perez-Gomez 2016, 24)

2 “Whether we build vertically or horizontally, with steel and glass, says nothing about the value of this building. But it is precisely this question of value that is decisive.” (L. Mies van der Rohe 1930.)

Opomba Centra arhitekture Slovenije: Eseji študentov so njihovo avtorsko delo in niso lektorirani.