Avtorski esej prejemnice Vurnikove študentske nagrade za leto 2018

Vitruvij arhitekturo opiše kot objekte, ki so trdni, uporabni in lepi (firmitas, utilitas, venustas), vendar mi je kmalu po začetku študija postalo jasno, da izpolnitev teh treh zahtev še ne zagotovi arhitekture. Pojmi trdnost, uporabnost in lepota so popolnoma smiselni za del definicije arhitekture, toda sami ne zagotavljajo kvalitetne arhitekture. Zdi se, da imajo vse stavbe, ki jih spoznamo tekom študija in ki so vsesplošno prepoznane za dobro arhitekturo, še neko dodano vrednost. Najsi bo to radikalnost zasnove, inovativnost ideje, poetika konstrukcije, čustvenost vzdušja in morda celo jasno izražena politična poteza. Že prvi stik študentov arhitekture s projektiranjem je izdelava koncepta, ideje, ki naj bo iskrena, utemeljena in bo projekt ločila od vseh ostalih. Temu posvečamo vseh pet let projektiranja na fakulteti in v tem iščemo in si oblikujemo svojo arhitekturno identiteto. Menim, da je potrebno Vitruvijevi enačbi dodati še en člen in sicer arhitekturno idejo. S to idejo arhitektura odstopa od zgolj zgrajenih stavb, nam buri domišljijo, nas poziva k premisleku, stimulira in ne omogoča zgolj dobrih pogojev za opravljanje tega, čemur je namenjena. Za razliko od ostalih umetnosti (slikarstvo, kiparstvo, glasba) ima arhitektura izrazito uporabno vrednost, a vseh stavb ne moremo označiti kot zgolj praktične objekte. Obstajajo objekti, ki v nas izzovejo čustva, vzbudijo premislek, nas usmerjajo in na nas vplivajo. Obstajajo objekti, katerih oblikovanje je podrejeno kontekstu, ko je to potrebno, hkrati pa obstajajo objekti, ki iz konteksta izstopajo in opozarjajo na spremembe.

Seveda pa morajo biti vsi štirje členi v ravnovesju, drugače končni rezultat ni arhitektura. Zanemarjanje uporabnosti zavoljo arhitekturne ideje ali lepote je nedopustno. Rezultat so na primer pisarniški prostori, ki so za voljo lepe fasade neprijetni in nepraktični za delo. Hkrati pa zanemarjanje arhitekturne ideje takega projekta privede do navadnih, zadovoljivih pisarniških prostorov, ki pa sami po sebi niso arhitektura. Izdelava idejne zasnove je zagotovo umetnost, ki iz razpoložljivih znanj in sredstev ustvarja več kot le grajen prostor. Arhitektura je nekaj, kar premaguje dimenzijo časa, saj je ideja (koncept) lahko brezčasna, kar jo dokončno loči od gradbeništva. Seveda tudi nagnjenja arhitekturnih idej s časom variirajo glede na stanje družbe in prostora v času, a dobra ideja ostane sodobna, bolj kot njeni s časom zastareli materiali in konstrukcije.

Opažam, da je arhitektura dandanes vse manj radikalna v ideji in vse bolj v formi. Arhitektura danes ne poskuša več radikalizirati že poznanih konceptov, kot so to nekoč počeli modernisti, temveč se veliko bolj ukvarja s tehnološko naprednostjo za doseganje ekstravagantnih form in fasad. To samo po sebi sploh ne bi bilo slabo, če bi bilo uporabljeno v sožitju z arhitekturno idejo. Pomanjkanje radikalnosti projektov pomeni, da se tipologija ne premika naprej, pa čeprav se družba stalno spreminja. Edino kar se zares aktivno spreminja in posodablja so fasade in konstrukcije. Sem mnenja, da smo arhitekti izšolani za mnogo bolj pomembne premisleke kot le najbolj domiselne fasade. Sposobnost kritičnega mišljenja arhitektov in sposobnost oblikovanja strategij se lahko uporablja za reševanje problemov in situacij, ki presegajo meje oblikovanja in arhitekture. Naša družbena odgovornost ni omejena na potrebe, povezane z grajenim okoljem, temveč se mora izpostavljati na vseh področjih, ki sooblikujejo družbo, za katero projektiramo. Ključno je, da se arhitekti udejstvujemo zunaj sten svojih birojev. Sodoben “birojski” arhitekt ni prav nič več svetovljanski oziroma vsesplošno aktiven, kot je bil nekoč, temveč se izoliran ukvarja s privatnimi naročili. Potemtakem ni nič čudnega, da arhitektovo mnenje o ključnih sodobnih vprašanjih nima več take teže, kot ga je imelo včasih, če pa sta ga popolnoma povozila politični in ekonomski sistem.

Danes mi je popolnoma jasno, da je umetnost našega poklica mnogo več kot le poetično in domišljijsko projektiranje, temveč je taktična predstavitev ideje naročniku, psihološka analiza sodobne družbe in uporabnika ter kritično mišljenje, subverzivno prevedeno na realne projekte, z močno mero socialne in prostorske odgovornosti. Odgovornost arhitektov leži v prepričanju, da lahko arhitektura ustvari boljša mesta, da lahko posredno vpliva na družbo, po mnenju nekaterih celo na ekonomijo in politiko. Bojim pa se, da ljudje arhitekture ne vidijo več kot nekaj optimističnega, temveč kot nekaj oportunističnega. Kopica vsebinsko nezanimivih projektov, ki ‘krasijo’ sodobna mesta, je odraz političnega/ekonomskega vodstva in niti približno ne arhitekturne drže sodobnih arhitektov. Arhitekti, ki na tak način projektirajo, delujejo zgolj kot lutke nekoga nad njimi in jim ne moremo reči arhitekti, temveč realizatorji (v smislu, da zgolj proizvajajo projekte v okviru danih razmer, brez kritične naravnanosti).

Bližje kot sem koncu študija pa vedno bolj razmišljam o tem ali je znotraj ustroja zakonodaje, ekonomije in statike sploh možno ustvarjati na tak način, kot sem bila naučena na fakulteti. Tu naj povem, da nimam nič proti načinu poučevanja arhitekture na naši fakulteti, a sem mnenja, da nam vsem manjka dodaten študij, kjer bi se naše projekte dalo prevesti v natančno realnost. S tem mislim na vso papirologijo in zakonodajo, ki nas čaka po koncu študija, ki je močna klofuta za skoraj vse naše ‘abstraktno umetniške’ in ‘družbeno revolucionarne’ projekte. Z vsem tem pridemo v stik na fakulteti v zelo blagi obliki. Zavedam se kakšnega pomena je svobodno projektiranje mladih možganov, ki še niso prizemljeni, ne vidijo ovir poklica in so zato zmožni prevprašati vse, a hkrati menim, da je arhitektura namenjena v prvi vrsti uporabnikom, torej bi morala govoriti jezik, ki je njim berljiv. Če jim ni, prihaja do primerov, ko se uporabniki počutijo kot tujki, ujeti v domišljijo arhitekta in se z njo nikoli zares ne poistovetijo.

Najbolj nazoren primer tega je predstavitev seminarskega projekta prvega letnika svojim bližnjim, ki so z nasmehom kimali moji razlagi, a očitno niso videli te blazne “inovativnosti” in “revolucionarnosti”, ki sem jo takrat videla sama, ki jo je videl mentor in o kateri tako navdušeno razglabljamo na fakulteti. Čeprav sem jim kazala skice koncepta, načrte in vizualizacije ter jim na široko razlagala, kako bi to lahko bilo revolucionarno, sem zaznala tisti pogled dvoma, ki tako hitro odvzame voljo. Razdalja med mojim in njihovim razumevanjem iste stvari, me danes vedno bolj razjeda. Zagotovo to ne pomeni, da ima nekdo bolj prav, gre se le za izražanje mnenj o isti stvari iz dveh popolnoma različnih zornih kotov, kar bi v teoriji arhitekti lahko izkoristili zavoljo boljših projektov. Zdi se, da mora akademska arhitektura na točki stika z drugimi postati bolj ljudska. Zgrajena arhitektura mora biti namenjena in razumljiva vsem, ne le krogu arhitektov, ki o teh projektih predavajo, razglabljajo in si zanje celo podeljujejo nagrade, pa čeprav so morda uporabniki nezadovoljni. Čemu služi arhitektura, ki je v zasnovi odlična in vredna omembe, morda celo nagrade, uporabnikom pa je nepraktična? Če drži, da je arhitektura v službi uporabnika, potem je nagrajevanje takšnih projektov popoln absurd.

Ko pravim, da mora arhitektura postati bolj ljudska, menim, da moramo arhitekti paziti tudi na svoje izražanje in izbiro besed za opis svojih mnenj in projektov. Narava izražanja arhitektov je že sama po sebi drugačna. O arhitekturi se govori na abstrakten način z drugačno terminologijo, ki smo jo arhitekti ponotranjili, a je kritična pri stikih z ljudmi, ki se z arhitekturo ne ukvarjajo, saj jim je nerazumljiva, celo nepredstavljiva (npr. kubus, poteza, poetičnost, program, koža, moment, jezik, gesta, banalnost, organskost in mnoge druge) . Posledično se ta vrzel veča in s časom mnenje arhitekta izzveni, če je misel uporabniku nerazumljiva in se ga posledično ne dotakne. Izkušnja študija v Franciji me je naučila veliko, predvsem pa sem doumela, da je za dobre odnose med naročniki in arhitekti pomembna splošna miselnost ljudstva o skupnem prostoru. Po nekaj mesecih sem ugotovila, da imajo ljudje v Franciji drugačen odnos do arhitektov in arhitekture. Ne le, da je arhitekt z zakonodajo določen člen za pridobitev gradbenega dovoljenja, celo zaželjen je in v noben primeru ni odveč oziroma ‘nepotreben strošek’.

Drži, da smo Slovenci izrazito samograditeljski narod in smo na to zelo ponosni in s tem ni nič narobe. Problem je v tem, da se skupnega prostora ne zavedamo in ga posledično manj cenimo oziroma se ne počutimo kot del skupnosti, ki je odgovorna za večji prostor kot zgolj za lastno hiš. To predvsem pride do izraza izven urbanih delov Slovenije, kjer je z leti vaška arhitekturna identiteta popolnoma izzvenela. V nasprotju s slovenskimi vasmi, so francoska podeželja oblikovno in urbanistično popolnoma složna. Prebivalcem takih vasi je skladnost z okolico ena bolj pomembnejših vrednot. Najsi bo to naselje vrstnih hišk ali pa popolnoma samostojni objekti sredi podeželja, skladnost z okolico vedno deluje samoumevna. Tipičen primer tega, da Slovenci še nismo sposobni takšne složnosti, so vrstne hiške, kjer eden od stanovalcev svoj razdelek prebarva v drugo barvo ali zamenja streho z lastnimi strešniki brez premisleka o skladnosti celote, saj je svoj del kupil in lahko z njim počne kar si želi. Zdi se, da so Francozi rojeni oziroma vzgojeni s spoštovanjem do konteksta okolice in odgovornostjo do poseganja v skupen prostor, mi pa smo v to prisiljeni s strani zakonodaje oziroma “nadležnih” arhitektov, ki govorijo, kako moramo barvati svoje fasade.

Menim, da rešitev tega problema ne tiči v zakonodaji, temveč odgovornost leži na arhitektih, da preko razumljivega utemljevanja pojasnimo svoja prepričanja, ki naj bodo vedno naravnana na skupno dobro. Z mnenji drugih izven stroke pa si lahko pomagamo, namesto, da jih jemljemo kot ovire. Mnogokrat se znotraj stroke izoliramo v svoje svetove in pozabimo, da je naše poslanstvo vedno le in zgolj za ljudi ter skupno dobro. Kritično mišljenje je ključen del razvoja družbe in na nas je, da svoja mnenja prenesemo kar se da spoštljivo tudi na druge, ter da mnenja ljudi izven stroke spoštujemo ravno toliko, kot spoštujemo mnenja drugih arhitektov. Takšni razgovori zaradi različnih nazorov širijo naša obzorja in projekti lahko dosežejo nove dimenzije.

Opomba Centra arhitekture Slovenije: Esej študentke je njeno avtorsko delo in ni lektoriran.