AVTORSKA ESEJA NAGRAJENIH PREDLOGOV ZA VURNIKOVO ŠTUDENTSKO NAGRADO ZA LETO 2018
si kdaj živel v vasi, kot da bi bila tvoja hiša?
si kdaj sanjal v gozdovih, kot da bi bili tvoj vrt?
Janja Šušnjar
prejemnica Vurnikovega študentskega priznanja za leto 2018
študentka Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani
Arhitektura je firmitas, zgodba, ki jo pripovedujejo kamni; je utilitas, odmev dežja, ki v sinkopah udarja po poševni strehi; in je venustas, priložnost slišati pesem srečnih in razočaranih dni bivanja med nebom in zemljo. Arhitektura je zahtevna umetnost, ki je del sveta poezije in deluje z namenom človeku nuditi prostor prebivanja. Svoje razumevanje arhitekture, kot tiste, ki človeku nudi prostor prebivanja, želim strniti v pripoved o lastni izkušnji bivanja v kraju, ki kljub arhitektovi anonimnosti, v veliki meri odgovarja tistim predpostavkam ideala, za katere si želim, da bi postale temeljni kamni mojega ustvarjanja v prihodnosti.
Martin Heidegger pravi, da ‘odnos človeka do krajev in prek krajev do prostorov počiva v prebivanju. Razmerje človeka in prostora ni nič drugega kot bistveno premišljeno prebivanje. Ko na način, ki smo ga poskusili, premišljamo odnosnost med mestom in prostorom pa tudi razmerje človeka in prostora, zasije bistvo stvari, ki so kraji in ki jih imenujemo zgradbe… Izvrševanje bistva grajenja je vzpostavljanje krajev prek usklajevanja njihovih prostorov. Le če zmoremo prebivanje, lahko gradimo.’1 Skozi pozorno opazovanje naših izkušenj, lahko doumemo, da je prav naša prisotnost, naše vidno zaznavanje, sinestetično doživljanje in zavedanje tisto, ki iz prostorov v katerih se nahajamo ustvarja kraje. Izkušnja pa je sinteza opazovanj fenomena, preko čutov, spominov, nezavednega ter hipotez, ki odgovarjajo na percepcije (te pa se prepletajo s spomini preteklih življenj in intuicijo prihodnjih). Naše prebivanje ni omejeno le na ožje prostore hiše, vas in mest, temveč je v osnovi bivanje na Zemlji, neprestano gibanje po poteh, premagovanje preprek z mostovi, povezovanje drugih krajev v enoten svet.2
Vasica Topolo/Topolove se nahaja na koncu poti, obkrožata jo gozd in državna meja s Slovenijo, je brez gostilne in trgovine, brez najosnovnejših storitev, kakršna je naprimer avtobusna povezava. Topolo/Topolove, vas, ki šteje 15 prebivalcev in več kot 120 stanovanjskih in gospodarskih poslopij, locirana na italijansko-slovensko meji, prav gotovo ni običajen kraj. Težka in izčrpajoča zgodovina, geografska odmaknjenost, topološka specifičnost, vprašanje identitete, izseljevanje iz ekonomskih in bivanjskih stisk, potres leta 1976, odstranitev meje, začetek in petindvajsetletna tradicija Stazione di Topolo … ustvarjajo kompleksno mrežo in plastenje dejavnikov, ki so skozi čas vzpostavljali kraj in ga definirali kot prostor prebivanja.
Prišla sem raziskovat prostor, ki mu v zaupanju lahko pripišem domačnost, kraj, ki ga prepoznam kot svojega. V meni se je porajalo vprašanje o obstoju kvalitet, vzrokov in lastnosti, ki so name in na osebe, ki sem jih v Topolovem spoznavala, vplivali do take mere, da smo si začeli prostor prisvajati, ga okupirati in spoznavati kot sebi lastnega.
Ob raziskovanju pojma bivanja in poskušanju bolj zadovoljivega razumevanja odnosov med ljudmi in okoljem, naravo, sem se usmerila predvsem v študij fenomenoloških tekstov Heideggerja, Merleau-Pontya, antropologa Tima Ingolda, Juhanija Pallasme in bolj temeljito Norberg-Schulza in njegovih somišljenikov. Zanimalo me je iskanje kvalitet v prostoru, ki ga množica občutljivih ljudi označuje kot čudežnega, hkrati pa je število prebivalcev v zadnjih sedemdesetih letih iz več kot štiristo padlo danes pod dvajset. Med svojim bivanjem v vasi, sem zares občutila umanjkanje prisotnosti človeka. Njegova sled je sicer močna, bolj kot glas zveni njegov odmev, sivi kamni, ki jih je nekoč skrbno zlagal, da so mu nudili zavetišče, pa postajajo vedno bolj hladni, saj je toplina doma, kot prenekatere peči v vasi, ugasnila že pred časom. Pa vendar je njegova prisotnost ta, ki ustvarja kraj, ta ki definira in hkrati zabrisuje njegove meje. Prišla sem do novega spoznanja o kraju in človeku – da kraj ni isti, ko umre eden od njegovih ljudi – da kraj vpliva na ljudi in ljudje na kraj tako zelo, da je lahko na videz isti kraj povsem drugačen, ko umre njegov človek – tako drugačen, da ga nekateri ljudje ne morejo več obiskati, mi je v intervjuju o njenem bivanju v Topolovem povedala slovenska pesnica Barbara Korun.3
V zavedanju kompleksnosti konteksta obmejne vasi, ki jo sčasoma vedno bolj tesno objema kostanjev gozd, sem se prepustila doživljanju atmosferične izkušnje in predvsem neskončnem opazovanju. Želja po globokem spoznavanju eksplicitnega prostora me je vodila do premnogih pogovorov, sprehodov, neprespanih noči, prebranih besed in lebdečih misli. Študij fenomenologov s področja psihologije, filozofije, antropologije in nenazadnje arhitekture me je napeljal na morda metodološko nedefinirano raziskavo, kjer je bila moja lastna prisotnost v okolju predpogoj in hkrati orodje. Zavestno sem se ogibala vnaprej postavljenih hipotez, napovedi in definiranih zaključkov, namesto njih sem se oprijela generiranja tez, odkrivanja in razumevanja. Tekom bivanja v odmaknjenem okolju, kjer je glas ptic in šumečega potoka močnejši od zvokov njegovih prebivalcev, sem si poleg zavedanja same sebe v kraju svojega raziskovanja, postavljala vprašanja, ki so se v veliki meri nanašala na odnos med naravo in človekom; na kakšen način se vzpostavlja kraj, kdaj in kako prostor postane udomačen, kje se nahajajo meje med divjim in domačim; v kakšnem obsegu narava neobremenjeno živi dalje in počasi preglaša prej človeško obvladovana polja, mline in kozolce…
Živeti v vasi, kot da bi bila hiša in se sprehajati v gozdovih kot po neskončnih vrtovih, je bila priložnost za poglabljanje in ponovno vzpostavljanje odnosa do sveta, ponotranjenje primarnih bivanjskih potreb, opazovanje spreminjanja narave v odnosu doživljanja lastnega obstoja, odnosa do arhitekture kot izpolnitve…
Moja izkušnja vasi, ki sem jo zavoljo bivalnih razmer bila primorana dojemati kot hišo, je torej v veliki meri izkušnja arhitekture. Sinestetično doživljanje sprememb naravnih procesov in percepcije časa, preko premikajočih se senc na obledelem ometu, ponotranjeno sprejemanje letnih časov preko sprehodov do stranišča med polnočnim metežem. Zbujanje v tišino, brez brnjenja in siren, v sobo s stolom, posteljo in omaro, brez medmrežnih povezav. Odkrivanje odprtih in zaprtih prostorov vasi, namenjenim intimi in druženju. Preplet poti in čuječe opazovanje kamnov pod nogami, odkrivanje pomenov prostora in kraja. Spoznavanje modrosti uporabe materiala v tradicionalni gradnji, vpetost v krajino prek suhozidnih teras, ki jih počasi prerašča robida. Ritual zajtrka v hiši na drugi strani vasi, kjer ogenj segreje vsako mrzlo jutro. Globoko doživljanje in spominjanje, sorazmerno s počasnim, a vendar polnim vsakdanom. ’Izkusiti kraj, prostor ali hišo je dialog’ v Utelešeni podobi piše Juhani Pallasmaa.4
V tem dialogu nastajajo spomini, gradniki naše imaginacije. Preplet in igra skladnih korespondenc ustvarjata novo arhitekturo izkušnje. Ona je namreč izvor, predpogoj in hkrati namen arhitektovega ustvarjanja: nuditi ljudem prostor za izkustvo, prostor prebivanja.
/ Smrtniki prebivajo, kolikor sprejmejo nebo kot nebo. Soncu in luni dopuščajo njuno pot, zvezdam njihov tir, letnim časom njihov blagor in težave. Noči ne delajo za dan in dneva ne za drveči nemir. / 5
1 Martin Heidegger: Grajenje, prebivanje, mišljenje; objavljeno v Arhitektov bilten, št. 141-142, november 1998, str. 78. Prevedel: Aleš Košar
2 Ute Guzzoni, predavanje Martin Heidegger “Gradnja je v sami sebi že prebivanje”, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana, oktober 201
3 Barbara Korun, osebni arhiv
4 Juhani Pallasmaa, Utelešena podoba, Studia Humanitas, 2017, Ljubljana
5 Martin Heidegger : Grajenje, prebivanje, mišljenje; objavljeno v Arhitektov bilten, št. 141-142, november 1998, str. 78. Prevedel: Aleš Košar
Opomba Centra arhitekture Slovenije: Eseji študentov so njihovo avtorsko delo in niso lektorirani.
O začetku arhitekture
Tadej Urh
prejemnik Vurnikovega študentskega priznanja za leto 2018
študent Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani
Pred manj kot letom dni sem obiskal Šrilanko. Gre za otoško državo v neposredni bližini južne Indije, veliko za tri Slovenije, z zelo zanimivo in pestro kulturo ter izjemno naravo. Po povratku v Slovenijo sem prijateljem odgovarjal na običajna vprašanja o za nas eksotičnih deželah, vedno bolj pa me je zanimalo nekaj drugega.
Sčasoma sem ugotavljal, da do tedaj še nikoli nisem izkusil nadčasovnosti arhitekture v tako močni meri. Vprašanje »kdaj in kako se je arhitektura začela« se tekom študija znotraj in zunaj fakultete večkrat ponovi. Odgovor sem pogosto iskal na potovanjih in fakultetnih ekskurzijah, nikoli pa mu nisem bil tako blizu, kot na potovanju po Šrilanki, ko sem si vprašanje poskušal razjasniti s tamkajšnjim arhitektom Geoffreyem Bawo, tempeljsko arhitekturo in ljudskim samograditeljstvom.
Gre za tri neenakovredne elemente, ki so med seboj neločljivo povezani in skupaj tvorijo dokaz, da se arhitektura v prostoru in času začenja znova in znova. Če seveda prostor in čas v primeru »določitve začetka« arhitekture sploh lahko razumemo na posplošen način. Šrilančani bi ta »znova in znova« sicer raje interpretirali kot pojav reinkarnacije, vendar v tem primeru pojmov ne gre mešati. Gre za razmislek o tem, da se arhitektura v resnici nikoli ni zares začela in od tam nadaljevala svoje poti, ampak da obstajajo trenutki v času, ko se arhitektura zgodi.
Še preden se globlje spustimo v vsakega izmed treh elementov, se je smiselno vprašati, kaj arhitektura sploh je in kaj arhitektura ni. …/… Hitro postane jasno, da sodba »to je/ni arhitektura« ni tako lahka, kot se sprva zdi. Morda ločevanje na arhitekturo in ne-arhitekturo niti ni potrebno. Lahko bi celo rekli, da vse to je arhitektura, medsebojno mrežno povezana v času in prostoru.
Več tisočletij stara tempeljska arhitektura je za mnoge začetek arhitekture, ki naj bi se nato od takrat pa do danes vlekla po časovni premici. S tem začetek arhitekture posplošeno postavljamo v trenutek preteklosti, ki si ga zaradi časovne oddaljenosti ne moremo podrobneje razložiti. Shematsko ilustracijo nizanja dogodkov v času na premici si pogosto predstavljamo preveč dobesedno. Bolj kot za nizanje arhitekture gre namreč za točkoven pojav arhitekturnih del, ki pa niso povezana v določenem sosledju na časovni premici, ampak jih mrežno v času povezuje misel.
Arhitekturna misel se je skozi leta naprej prenašala v materialu in besedi. Arhitektura se namreč vselej zgodi v misli, vendar na dva različna načina in v dveh različnih osebah. Prvič, ko jo človek preko misli prevede v material, in drugič, ko človek čuti ali razmišlja o zgrajeni ali nezgrajeni arhitekturi. Če trditev prenesemo na primer vrta Lunuganga – kdaj se je v prostorih Bawinega vrta zgodila arhitektura? Takrat, ko je Geoffrey Bawa postavil prvi steber, ali takrat, ko jo je preko svojih čutov v svojih mislih začutil obiskovalec? Bawina arhitektura svojega začetka nima v času njene izgradnje, ampak s svojim črpanjem iz strašno stare tempeljske arhitekture sega daleč nazaj. Ob enem pa njegova interpretacija ljudskega samograditeljstva njegovo delo še kako postavlja v danes in jutri.
Šrilanška mesta z izjemo prestolnice so pragmatično urejen nered samogradenj. Najlažje si jih predstavljamo s pomočjo Jeana Nicolasa Louisa Duranda, ki ga v prevodu beremo: »Človekove misli in dejanja so na vsakem kraju in ob vsakem času izvirala iz dveh glavnih principov: ljubezni do udobja in odpora do napora. Če je gradil svoja bivališča v izolaciji od ostalih ali če je gradil bivališča v skupnosti, je vselej iskal največji možni izkoristek s čim večjo premišljenostjo zgrajenega, hkrati pa je želel vložiti čim manj dela oz. kasneje denarja.« Zato si je sprva našel bivališče v jami in kasneje postavil, »zgradil« kolibo, saj je bilo v njej življenje varnejše in udobnejše od življenja pod nebom. Kljub temu sama želja po udobju in odvračanje od napora še nista dali arhitekture. Arhitektura je nastala takrat, ko je človek preko svoje lenobe začel segati po lepoti in si z njo postavil svoje udobno in varno bivališče. S tem je nenazadnje prišel do arhitekture, ki jo v svoji študiji O arhitekturi z načeli firmitas, utilitas, venustas opisuje Vitruvij.
Nekateri pravijo, da se je arhitektura začela takrat, ko so prvič sestavili dolmen. Drugi trdijo, da arhitektura nima svojega začetka v času. Za otroke se življenje začne takrat, ko se začnejo zavedati samega sebe. Ko se prvič zavejo svoje slike na »drugi« strani ogledala, vedo, da obstajajo. Začetek arhitekture lahko podobno postavimo v čas, ko se je začela zavedati same sebe. Ker pa lahko arhitekturo poosebimo samo z uporabo pesniških sredstev, lahko na tem mestu sklepamo, da se arhitektura začenja znova in znova, takrat, ko se je zave človek, saj je on sam njen subjekt.
Opomba Centra arhitekture Slovenije: Eseji študentov so njihovo avtorsko delo in niso lektorirani.
SLO 
EN