Odlomek poročila ocenjevalne komisije Vurnikova nagrada 2019

_arhitektka Alenka Korenjak, Kombinat arhitekti in soustanoviteljica Kulturnega društva prostoRož, Slovenija
_arhitekt Milan Tomac, arhitekturni biro ENOTA, Slovenija
_arhitektka Sonja Hohengasser, Hohengasser Wirnsberger Architekten, Avstrija

Pri pregledovanju osebnih map je ocenjevalno komisijo bolj kot merilo in obseg predstavljenih projektov zanimala predvsem osebna nota posameznika. Arhitektura je vse bolj timsko delo, vendar vsak posameznik doprinese nekaj k skupnemu, in v osebni mapi smo iskali prav to. Kaj je tisto, kar je doprinos ali zanimanje posameznika v določenem projektu?

Že pri prvem branju smo se člani žirije strinjali, da so prav vsa dela kakovostna, relevantna in zanimiva. Takoj smo se zavedeli, da bo naloga težka in že na tem mestu izrekamo prve čestitke prav vsem študentom za kvalitetne eseje, nove ideje in razmisleke ter ki jih prinašate v slovenski prostor.

Pri izboru treh najboljših del je ocenjevalna komisija imela v mislih tudi pestrost različnih pristopov k pisanju: od izrazito literarnega pristopa k arhitekturi, preko kritičnega arhitekturnega pisanja, do osebnega žurnalističnega družbeno kritičnega razmisleka o vlogi arhitekta v današnji družbi. Vsi pristopi in vsi načini razmišljanja so dobrodošli.

Prejemnica Vurnikove študentske nagrade za leto 2019 je Ana Erjavec.

Ana v svojem eseju uporablja besedišče, razumljivo širši javnosti, saj – kot pravi, »je treba arhitekturo osvoboditi mej znotraj stroke in jo pripeljati nazaj med ljudi. Sloga javnosti in stroke bo vodila v uspešno urejeno okolje, ki bo družbi zagotavljalo rast in razvoj.« Zelo zanimiva je njena definicija razvoja, za katerega pravi, da njegov smisel ni odtujenost, temveč razbremenjenost. Žirija je v njenem družbenozavednem delu, ki je jasno razviden tudi iz njene osebne mape, prepoznala velik doprinos k razmisleku o arhitekturi in prostoru. Ana se sprašuje o vlogi in odgovornosti arhitekta v današnjem globaliziranem in visoko tehnološkem svetu. Želi razumeti pomen arhitekture in identiteto lokalnega, ki ustvarja globalno. Dokazuje, da arhitekti lahko in tudi moramo prevzeti bolj aktivno vlogo pri oblikovanju naših mest, krajine, javnega prostora in prek tega seveda boljše družbe. Po Aninih besedah namreč »živimo v času revolucionarnih rešitev, medtem ko še kako potrebujemo evolucijo. Evolucijo družbe in evolucijo idej, ki naj izhajajo iz svoje iskrene skrbi do sočloveka ter okolja.«

Miha Gašperin se v svojem eseju sprašuje o tem, kaj je danes kritika v arhitekturi. Uporablja zanimiv izraz »izkustvena kritika arhitekture« in trdi, da je »počutje posameznika v prostoru lahko enako verodostojen “dokaz” o kvaliteti prostora, kot zagotavljanje predpisanih svetlobnih in prostorskih standardov«. V eseju se dotika tudi izkušnje materialnosti v prostoru. Pisanje zaključi z zanimivo vzporednico med arhitekturo in knjigo: »Knjige postanejo knjige šele, ko jih beremo, prostor pa postane arhitektura, ko v njem živimo, ga aktivno uporabljamo in o njem razmišljamo.« Delo Mihe Gašperina pomeni pomemben prispevek k arhitekturni kritiki, saj se v poplavi vizualnih podob prostorov in arhitekture sprašuje o zelo ključnih, a hkrati precej neotipljivih kategorijah prostora, ki nam vsem izboljšujejo življenje. To niso podobe, ampak naše izkušnje in počutje v prostoru. Miha Gašperin je prejemnik Vurnikovega študentskega priznanja za leto 2019.

Nuša Zupanc si dovoli biti posebna in nekonvencionalna. To so redke lastnosti, ki jih je težko zadržati nad tegobami vsakdanjega življenja, so pa zato še toliko bolj dragocene in vredne posebne pozornosti. V svojem eseju niza serijo tehtnih osebnih premislekov o odnosu arhitekta do naročnika, kot tudi o odnosu arhitekta do materiala in do prostora. Na zelo subtilen način dojema stavbno dediščino in išče kvalitete v obstoječih materialih, objektih, stavbah in prostoru. »K arhitekturi vedno pristopam najprej z jasno mislijo o tem, kaj ta prostor potrebuje. Kaj človek tu še lahko doživi. Tako veliko je že bilo zapolnjenega z nepomembnim, da včasih raje nimam denarja, ker ne želim narisati nečesa, da se dragocen prostor še bolj ne polni z arhitekturno ne-etiko.« Tudi njena osebna mapa ne nosi zaman imena osebna. Strast do razumevanja prostora veje tako iz njenih pesmi, tekstov, akvarelov kot tudi arhitekturnih projektov. Nuša Zupanc je prejemnica Vurnikovega študentskega priznanja za leto 2019.