{"id":4671,"date":"2022-11-14T12:43:00","date_gmt":"2022-11-14T11:43:00","guid":{"rendered":"https:\/\/www.centerarhitekture.org\/?page_id=4671"},"modified":"2022-11-28T08:49:19","modified_gmt":"2022-11-28T07:49:19","slug":"avtorski-esej","status":"publish","type":"page","link":"https:\/\/www.centerarhitekture.org\/en\/vurnikova-nagrada-2021\/avtorski-esej\/","title":{"rendered":"Avtorski esej prejemnice Vurnikove \u0161tudentske nagrade za leto 2021"},"content":{"rendered":"

AVTORSKI ESEJ PREJEMNICE VURNIKOVE \u0160TUDENTSKE NAGRADE ZA LETO 2021<\/h2>
<\/span><\/div>

Krajina, zdaj!<\/h3>

Kritika mestnega parka v Kopru<\/h3>
<\/span><\/div>\n\t
\n\t\t
\n\t\t\t

Filipa Valen\u010di\u0107<\/strong>
\nprejemnica Vurnikove \u0161tudentske nagrade za leto 2021<\/em>
\n\u0161tudentka krajinske arhitekture na Biotehni\u0161ki fakulteti Univerze v Ljubljani<\/em><\/p>\n\n\t\t<\/div>\n\t<\/div>\n

<\/span><\/div><\/div><\/div><\/div><\/div>
\n\t
\n\t\t
\n\t\t\t

Mestni park Koper je bil zgrajen leta 2018. Na tem obmo\u010dju so se v preteklosti nahajale soline in glavni dostop do starega mestnega jedra na otoku. Ko je mesto raslo, so se soline po\u010dasi zapolnjevale s parkiri\u0161\u010di, bankami, nakupovalnimi sredi\u0161\u010di. En del je ostal nerazvit in v iskanju ustrezne re\u0161itve se je pojavila potreba po parku.<\/p>\n

Tako kot v mnogih pristani\u0161kih mestih predstavlja v Kopru pristani\u0161\u010de veliko oviro med mestnim sredi\u0161\u010dem in morjem: pribli\u017eno 2,6 km obale na obmo\u010dju pristani\u0161\u010da ni dostopne javnosti. Le majhen del obale zasedajo pla\u017ee, zato je namen prihodnjega parka neko\u010d postati mestna pla\u017ea. Tako je Koper tipi\u010den primer pristani\u0161kega (post)industrijskega mesta, ki \u017eeli svoje obiskovalce o\u010darati na drug na\u010din: prisvojiti si druga\u010dno, novo identiteto. Industrijsko podobo nadome\u0161\u010da z rekreacijskimi obmo\u010dji in lovi turisti\u010dni in politi\u010dni vlak ‘trajnostnega razvoja’.<\/p>\n

Razprava o tem obmo\u010dju poteka \u017ee desetletja, a leta 2016 je, tik pred volitvami, takratni \u017eupan Boris Popovi\u0107 razpisal nate\u010daj za park. Tukaj bi opozorila na dejstvo, da nate\u010daj ni bil javen, ampak so pet ponudnikov vnaprej povabili, enega pa je Komisija izbrala na podlagi vloge za predhodno kvalifikacijo. Na razpisu je zmagal biro Enota projektiranje, d. o. o., a za izvajalca je bil izbran najcenej\u0161i ponudnik. Za svojo zasnovo je park med \u0161tevilnimi nominacijami prejel mednarodno nagrado The Plan Award na podro\u010dju krajinske arhitekture.<\/p>\n

Novonastali park se naslanja na obstoje\u010do promenado, na drugi strani pa meji na parkiri\u0161\u010de, cesto in kanal. Mo\u010dni robovi jasno dolo\u010dajo prostor parka, medtem ko komunikacija z okolico ve\u010dinoma poteka s promenado, torej z morjem. V parku nas nenehno spremlja pogled na morje in njegovo \u010disto povr\u0161ino, ki se razteza do obzorja. Mirnost morske gladine in ritem drevesne meje na promenadi tvorijo ozadje parka na zahodni strani, na severni strani pa je stalen pogled na staro mestno jedro z zna\u010dilnim zvonikom mediteranskega mesta.<\/p>\n

Okostje parka so betonski elementi, ki nas spominjajo na valove. So v nasprotju s strogimi geometrijskimi in ritmi\u010dnimi volumni okolice (drevored, parkiri\u0161\u010de) in enakomernimi povr\u0161inami (cesta, kanal). Dolgi organski elementi se raztezajo po prostoru, hkrati povezujejo programske otoke in lo\u010dujejo introvertirane, intimne koti\u010dke od bolj odprtih prostorov. Betonski elementi razli\u010dnih vi\u0161in tvorijo tribune, plezalne stene, sede\u017ee in igralne povr\u0161ine; ponujajo ne\u0161teto mo\u017enosti za uporabo prostora, razpr\u0161eno tlakovanje namesto jasno opredeljene poti spodbuja svobodo gibanja. Pravzaprav cel park deluje kot eno veliko igri\u0161\u010de. Bogata vertikalna plastnost in raznolikost elementov ustvarjata dinami\u010den pogled in izku\u0161nje na splo\u0161no, na primer predstava, v kateri smo prisotni kot gledalci na odru, v sredi\u0161\u010du dogajanja. Morje ne slu\u017ei le kot kulisa, temve\u010d njegova prisotnost pre\u017eema vodo po celotnem parku. Po avtorjevih besedah vsi vodni elementi (vodnjak, jezero, \u0161kropilniki na \u017eeleznih konstrukcijah) simbolizirajo morje in ga posnemajo s spreminjanjem njegove oblike in na\u010dina predstavitve (teorija mimezisa).<\/p>\n

No, zdi se, da je raznolikost in prisotnost teh vodnih elementov tako mo\u010dna, da so se oni lo\u010dili od konteksta morske kulise in za\u010deli igrati svojo predstavo. Velika fontana zve\u010der za\u017eari v \u0161iroki paleti barv, kar napravi mo\u010dan klimaks v prostoru, da drugi elementi postanejo komaj vidni statisti v ozadju. Posledi\u010dno je vizualno povezavo z morjem te\u017eko za\u010dutiti.<\/p>\n

Drug vgrajen element izku\u0161nje je zvok. V parku je name\u0161\u010den sistem zvo\u010dnikov, ki zagotavlja tehni\u010dno podlago za prireditve, kot so koncerti, plesne ali gledali\u0161ke predstave. Obstoj te infrastrukture olaj\u0161a njihovo organizacijo in s tem spodbuja njihovo vzdr\u017eevanje. Prostor velikih tribun je zasnovan kot prostor za ve\u010dje prireditve, drugi mikroprostori v parku pa lahko slu\u017eijo kot razli\u010dni manj\u0161i odri.<\/p>\n

Avtorji Koprskega parka so med zasnovo naredili \u0161tudijo o pticah, po izgradnji parka pa se je prek zvo\u010dnikov prena\u0161alo \u017evrgolenje ptic. Paradoks je, da ti zvoki motijo selitev pravih ptic. Izgubljajo energijo, misle\u010d, da je prostor zanje primeren \u017eivljenjski prostor, medtem ko novo zgrajen park to \u0161e ni. Ko bo na obmo\u010dju dovolj razpolo\u017eljive hrane za ptice, bodo pri\u0161le same. Po prito\u017ebah okoljevarstvenikov je \u017evrgolenje zamenjala klasi\u010dna glasba. Bachove skladbe iz visoko postavljenih zvo\u010dnikov krepijo vtis, da smo se spoprijeli z re\u017eirano igro, in ko zagledamo kamere, name\u0161\u010dene na stebrih okoli, nas vse skupaj nekoliko preve\u010d spominja na kak\u0161en TV show.<\/p>\n\n\t\t<\/div>\n\t<\/div>\n<\/div><\/div><\/div>

\n\t
\n\t\t
\n\t\t\t

Oblikovalec s svojim delom dejansko nekaj obljublja. Projektira prihodnost, daje \u017eeleno, kon\u010dno izhodi\u0161\u010de, referen\u010dno to\u010dko, h kateri ves \u010das te\u017ei. Toda v krajinski arhitekturi, ker je material \u017eiv in potrebuje \u010das za rast, traja desetletja, da dose\u017eemo to referen\u010dno to\u010dko. Park je veliko ve\u010d kot vsota njegovih umetni\u0161kih elementov, povr\u0161ine, \u010drt in prostornine, ne glede na to, kako harmoni\u010dno urejeni so. Je \u017eiv sistem, ki se s\u010dasoma spreminja in razvija in prepleta ne\u0161teto procesov. Teh procesov ni mogo\u010de uprizoriti, ponarediti, temve\u010d spodbujati.<\/p>\n

Zato glavno vpra\u0161anje tega parka ni estetske narave. Le\u017ei izven dosega pogleda, v svojih koreninah. Avtorja sta oblikovala vizualno udoben, funkcionalno prilagodljiv prostor \u0161tevilnih mo\u017enosti, ki ustreza dru\u017ebenim potrebam. A zdi se, da je bil postopek gradnje koprskega mestnega parka predvolilno hitenje, tekma z naravo. Poleg umetnega \u017evrgolenja ptic je bila te\u017eava tudi ume\u0161\u010danje prevelikih dreves. Korenine dreves se niso uspele dobro prijeti, zdaj pa jim grozi zamenjava. Izbira najcenej\u0161ega izvajalca je privedla do tega, da je od gradnje minilo manj kot leto dni, na tlakovanju vodnjaka in kamnitih plo\u0161\u010dah, ki sestavljajo most \u010dez vodno gladino sredi leta, pa je \u017ee nastala \u0161koda. Ravno tak\u0161ni neuspehi odpirajo vpra\u0161anje strokovnosti posega in posledi\u010dno vpra\u0161anje vloge, torej prisotnosti krajinskega arhitekta.<\/p>\n

Krajinska arhitektura kot poklic se je uradno pojavila \u0161ele v 20. stoletju. A zdi se, da dru\u017eba \u0161e danes kljub zelenemu valu (upamo mu re\u010di zelena histerija) \u0161e ni v celoti prepoznala krajinske arhitekture kot samostojnega poklica. To ka\u017eejo \u0161tevilni primeri v praksi, pravna degradacija poklica in celo splo\u0161no slabo poznavanje tega, s \u010dim se poklic dejansko ukvarja. (Prepri\u010dana sem, da smo vsi \u017ee ni\u010dkolikokrat sli\u0161ali vpra\u0161anje: kak\u0161na arhitektura?) Tak odnos do stroke je viden tudi na primeru parka v Kopru. \u010ce \u0161e enkrat pogledamo med avtorje parka (in trenutno prezremo dejstvo, da niti javnega razpisa ni bilo), bomo opazili, da je bil v mno\u017eici arhitektov vklju\u010den le en strokovnjak za nalogo: krajinski arhitekt. Sprva se zdi vseeno. Avtorjem je uspelo oblikovati \u010dudovit park, torej v \u010dem je razlika? Res je, tako krajinski arhitekti kot arhitekti oblikujejo prostor. Prostor ni razdeljen na zunanji in notranji, obstaja le en. Sociolo\u0161ki procesi, ki se v njem odvijajo, so enaki. Uporabljena kompozicijska na\u010dela so v osnovi enaka, univerzalna.<\/p>\n

Klju\u010dna razlika je v zgradbah prostora, materialih: so umetnikova omejitev, a prvotno tudi njegov izraz. Oni lo\u010dijo med razli\u010dnimi “vrstami” umetnosti. \u010ceprav si vsi prizadevajo za isto, je vsak umetnik mojster svojega materiala in pozna procese, ki v njem potekajo. Slikar uporablja \u010dopi\u010d in sliko, igralec svoje telo, glasbenik in\u0161trument, vmesni material krajinskega arhitekta pa je narava. Posredno se ukvarja z rastlinami, zemljo in vodo, s svojimi projekti in neposrednimi terenskimi deli. Te temeljne razlike pojasnjujejo, zakaj je pomanjkanje strokovnega sodelovanja pri zasnovi in gradnji parka povzro\u010dilo \u017ee omenjene napake.<\/p>\n

Arhitektura je a priori interaktivna. Prostor in ljudje se prepletajo, postanejo eno \u2013 tako kot igralci in scenografija, le da na dolgi rok in v vsakdanjem \u017eivljenju. To daje prostorskemu oblikovanju izreden pomen in mo\u010d. Konstrukcija prostora je dejansko politi\u010dna. Dve pomembni sestavini na\u010drtovanja in oblikovanja sta mo\u010d in znanje. Za drugo (na \u017ealost) je treba prvo uresni\u010diti, prva pa brez druge ne obstaja. Vsaj ne na dolgi rok. A za ta rok gradimo dru\u017ebo.<\/p>\n\n\t\t<\/div>\n\t<\/div>\n<\/div><\/div><\/div><\/div>

<\/span><\/div><\/div><\/div><\/div><\/div>\n<\/div>","protected":false},"excerpt":{"rendered":"AVTORSKI ESEJ PREJEMNICE VURNIKOVE \u0160TUDENTSKE NAGRADE ZA LETO 2021Krajina, zdaj!Kritika mestnega parka v Kopru Filipa Valen\u010di\u0107 prejemnica Vurnikove \u0161tudentske nagrade za leto 2021 \u0161tudentka krajinske arhitekture na Biotehni\u0161ki fakulteti Univerze v Ljubljani Mestni park Koper je bil zgrajen leta 2018. Na tem obmo\u010dju so se v preteklosti nahajale soline in glavni dostop do starega mestnega [...]","protected":false},"author":2,"featured_media":0,"parent":4138,"menu_order":0,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","template":"","meta":{"iawp_total_views":16,"footnotes":""},"class_list":["post-4671","page","type-page","status-publish","hentry"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.centerarhitekture.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/4671","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.centerarhitekture.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/pages"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.centerarhitekture.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/page"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.centerarhitekture.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.centerarhitekture.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=4671"}],"version-history":[{"count":13,"href":"https:\/\/www.centerarhitekture.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/4671\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":4713,"href":"https:\/\/www.centerarhitekture.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/4671\/revisions\/4713"}],"up":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.centerarhitekture.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/4138"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.centerarhitekture.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=4671"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}